Bartolomejska noč čeških samostanov

Češkoslovaške stalinistične oblasti so leta 1950 razgnale vse samostanske redove in družbe ter zaplenile njihovo premoženje, mnoge redovnike in redovnice pa internirale, poslale na prisilno delo, ključne osebe pa na montiranih procesih tudi obsodile. Prvi so bili na vrsti moški redovi. Aprila tega leta je bilo v zbirnih središčih interniranih 2.376 menihov, odvzetih pa je bilo 219 samostanov, cerkva in drugih poslopij, kot so npr. šole, gospodarska in druga poslopja, zemljišča itd. Nato so prišli na vrsto ženski redovi in kongregacije. Deportacija redovnic je trajala od začetka poletja do pozne jeseni, prizadela pa je približno 12.000 oseb.
Bolj ali manj kruti, a po metodah, ciljih in posledicah vendarle podobni dogodki so v istem času potekali v vseh vzhodnoevropskih državah prosovjetskega bloka in, kot je znano, tudi v tedanji Jugoslaviji. A ostanimo pri povojni Češkoslovaški.
“Spal sem, ko me je sredi noči zbudil moški v uniformi, sunil vame s puškinim kopitom in mi ukazal, naj se oblečem, se poberem v jedilnico in tam počakam”. Tako Vaclav Konzal v dokumentih združenja Spomin naroda (Pame\\\\\u0165 naroda) opisuje dogajanje tiste aprilske noči. Štel je šele dobrih dvajset let. Bival je v internatu kongregacije redemptoristov na Sveti gori (Svata’ Hora) pri mestu Pribram, dobrih šestdeset kilometrov jugozahodno od Prage. Ta samostan je že več stoletij eno najpomembnejših romarskih središč v Evropi.
Vaclav Konzal je v internaciji in na prisilnem delu – brez sodbe – preživel dve leti; ko so ga izpustili, je sprva opravljal različna težaška dela v gradbeništvu, šele nato pa je smel študirati. Postal je jezikoslovec. V češki jezik je s skupino sodelavcev prevedel večino liturgičnih tekstov, ki so v rabi še dandanes.
Kot lahko beremo v gradivih češkega Inštituta za študij totalitarnih režimov (Ustav pro studium totalitnich režimu), so tisoči Konzalovih sotrpinov doživeli še veliko hujše usode. Mnogo redovnic in redovnikov je bilo na osnovi izmišljenih obtožb obsojenih na dolgoletno težko ječo, na tisoče tudi brez sodbe zadrževanih v internaciji, poslanih na prisilno delo v tovarne in na kmetijska posestva in tudi v uranove rudnike. Za češkoslovaški stalinistični režim so bili ti ljudje “vatikanski špijoni” in nepopravljivi sovražniki države.
Razmere po letu 1945 in prve razlastitve
Na kratko velja povzeti predzgodovino velikih sprememb v češkoslovaški družbeni ureditvi. V prvih dveh letih po vojni se je na Češkoslovaškem navidezno še vedno vse dogajalo v okvirih parlamentarne demokracije.
Podlaga zanjo so bili v zakone spremenjeni dekreti tedanjega predsednika Češkoslovaške republike Edvarda Beneša (1884 – 1948). Pred sodišča so bili postavljeni mnogi ljudje, osumljeni kolaboracije z okupatorjem. Največji izdajalci so bili justificirani. Vsem, ki so se še pred okupacijo pri štetju prebivalstva izrekli za nemško narodnost, je bilo premoženje zaplenjeno. Razlaščeno je bilo številno češko plemstvo, če se je opredelilo za nemško narodnost, tudi tisti, ne tako redki, ki so jih že nacisti preganjali, ker so npr. podpirali protinacistični odpor. Prav tako so bile nacionalizirane vse “nemške” tovarne, posestva itd. V nekaterih primerih niti ni šlo za aktivno kolaboracijo, kot je sodelovanje v državnih organih medvojne protektoratne vlade, pač pa je pogosto zadostovala zgolj neprava narodnost, članstvo v nekaterih društvih in organizacijah, ki so jih okupatorji ustanovili ali podpirali, ipd.
Več kot dva in pol milijona sudetskih Nemcev, ki so stoletja naseljevali t. i. Sudete, obmejna področja ČSR, je bilo na podlagi omenjenih dekretov in Potsdamskega sporazuma leta 1945 “odsunjenih” v Nemčijo in Avstrijo (namesto izraza ‘izgon’ je še vedno v rabi ta izraz), in to brez slehernega resnejšega ugotavljanja, ali so bili ti izgnanci dejansko nacistični kolaboranti ali ne. Vzeti so si smeli le najnujše stvari, vse drugo so jim zaplenili.
Teror po letu 1948
Na volivah leta 1946 je Komunistična stranka Češkoslovaške dobila največ glasov. Tako je stalinistična struja lahko kmalu dobila podse ključne vzvode oblasti (npr. notranje ministrstvo, pravosodje…). Boj za premoč komunistične stranke se je končal z “zmagovitim februarjem” leta 1948. Češkoslovaška je za štiri desetletja postala najzvestejši sovjetski vazal. Državo so začeli s terorjem preurejati v režim po diktatu iz Moskve, vključno s popolno ukinitvijo vse zasebne lastnine. Teror se je začel bodisi takoj ali s počasnim stopnjevanjem. V delovnih taboriščih in zaporih je končalo preostalo češko plemstvo, na desettisoče posestnikov in tovarnarjev, pa tudi kmetov in obrtnikov ter drugih “reakcionarjev” in “kulakov”. Na skonstruiranih procesih so bili postopoma obsojeni na smrtno kazen ali težko ječo celo številni aktivni češkoslovaški udeleženci boja proti nacizmu, predvsem letalci in drugi častniki britanske armade ali francoskih odporniških sil, češ da so zahodni špijoni in podobno.
Pred sedemdesetimi leti so se začele likvidacije samostanov in redov. Predhodnico pomeni sodni proces proti predstojnikom nekaterih samostanov in redovnikov. Prvi od procesov se je imenoval Machalka in skupina, zajel pa je deset redovnikov. “Bili so preveč podobni Kristusu”, je o njih v nedavnem spominskem članku zapisal časopis Katolicky tydenik. Augustin Machalka (1906 – 1996), redovnik premonstratenskega reda in opat samostana Nova Riše na Moravskem (približno 90 km zahodno od Brna), je bil obsojen na petindvajset let zapora, izpuščen pa po desetih letih na osnovi amnestije. Član istega reda je bil Bohumil Vit Tajovsky (1912 – 1999), opat samostana Želiv, ki je bil obtožen celo skrivanja orožja, zato obsojen na dvajset let zapora, po enajstih letih pa izpuščen na osnovi amnestije.
Samostan Želiv je bil razpuščen ter nato spremenjen v “zbirno središče”, torej kasnejšo internacijo menihov z vseh koncev države. Eden od tožilcev je bil Josef Urvalek (1910 – 1979), znan tudi desetletja kasneje kot eden najbolj krutih izvajalcev stalinističnega sodstva in zakonodaje.
Iz gradiv češkega Inštituta za študij totalitarnih režimov je o tem procesu razbrati, da je najtežjo kazen dobil takrat še ne štiridesetletni slovaški menih Jan Ivan Mastiliak (1911 – 1989), član grškokatoliške veje redemptoristov (Družbe Najsvetejšega Odrešenika) – obsojen je bil na dosmrtno ječo, pomiloščen na petindvajset let, izpuščen pa po petnajstih letih prestane kazni. Ostalih devet obdolžencev je bilo obsojenih skupaj na sto dvaintrideset let težke ječe. V obtožnicah je pisalo, med drugim, da so kot sovražniki ljudstva pripravljali oboroženi upor ter vohunili za sovražne zahodne kapitalistične sile in Vatikan. Vsi ti obsojenci so bili v celoti rehabilitirani šele leta 1993.
“Akcija K” – Pogrom nad moškimi redovi
Kmalu po končnem sojenju Machalkovi skupini je Centralni komite komunistične partije sprožil akcijo “K” proti moškim redovom in samostanom. Kratica K je začetnica besede ‘klašter’ – samostan. Čeprav oblast še ni pripravila formalnopravne podlage za sledenje in ukrepanje proti Cerkvi, pa so organi tajne policije in Državne varnosti (StB – Statni bezpečnost) po nalogu partije zasledovali dogajanje znotraj cerkvenih vrst že takoj po februarju 1948. Tako da je bilo zbranega in skonstruiranega dovolj gradiva o njihovi domnevno prevratniški dejavnosti. Režimska propaganda je navajala, da so samostani “gnezda gnilega življenja in protidržavne dejavnosti”, najnevarnejša pa da sta nemški viteški red in jezuiti. Provincial jezuitov František Šilhan (1905 – 1985) je bil leta 1950 obsojen na petindvajset let težke ječe, izpuščen pa je bil po petnajstih letih, na osnovi amnestije 1965. Jezuiti in zlasti nemški viteški red so bili odločni nasprotniki nacizma, zato so jim nacisti po okupaciji Češkoslovaške postopoma konfiscirali vse premoženje in jih preganjali. Nemškemu viteškemu redu so zaplenili npr. imetje v šlezijskem mestu Bruntal ter bližnji grad s posestvom in cerkvijo v naselju Sovinec. Povojni stalinistični režim je pripadnike obeh teh redov, kar jih je nacizem preživelo, z akcijo K in sodnimi preganjanji dobesedno iztrebil. Po žametni revoluciji 1989 sta oba reda obnovila delovanje, a postopki za vrnitev premoženja nemškega viteškega reda še vedno niso končani.
Pogrom je torej bil skrbno načrtovan, saj je bil končan v dveh aprilskih tednih leta 1950. Nekaj samostanov, recimo Broumov in Želiv, so postali zbirni centri, v katerih je bilo interniranih 2.376 menihov, odvzetih pa je bilo 219 samostanov in vse njihovo imetje. Akcijo K je pripravljal in nadzoroval Rudolf Slansky, generalni sekretar češkoslovaške partije, torej najvišji partijski voditelj. Slansky je leta 1952, samo dve leti kasneje, sam končal kot žrtev podobnega stalinističnega procesa in justificiran zaradi “odklona od sovjetske linije”. Proces je zajel štirinajst visokih komunističnih funkcionarjev, večinoma judovskega porekla; enajst obtožencev je bilo obsojenih na smrt. Glavni tožilec, ki je zahteval tako stroge kazni, je bil že omenjeni Josef Urvalek, sokriv za več deset sodnih umorov.
“Akcija R” – Pogrom nad ženskimi redovi
Oblast je z ženskimi redovi ravnala enako kot z moškimi. Cilj je bil odstraniti redovnice in redovnike iz javnega življenja ter se polastiti njihovega premoženja.
Tudi internacija ženskih redov se je začela brez predhodne pravne podlage ali celo brez sklepov komunističnih forumov. Za začetek je zadoščal načrt komunističnega funkcionarja Alexeja Čepičke (1910 – 1990), sicer doktorja prava, ki je bil tisti čas minister za pravosodje in predsednik Državnega urada za cerkvene zadeve. Pomemben je bil tudi pritisk vojske, ki je imela v načrtu čim prejšnjo zasedbo izpraznjenih samostanov.
Črka R označuje kratico besede reholnice, ki pomeni redovnica ali redovna sestra. Njihova preselitev je potekala postopoma, od konca junija do septembra 1950. Več kot štiri tisoč (4.262) redovnic je bilo v prvem valu interniranih, se pravi iz samostanov prepeljanih v zbirna središča, dva tisoč pa jih je bilo nato premeščenih na prisilno delo v industrijo, največ v tekstilne tovarne, a tudi na kmetijska posestva, kjer so delale na poljih in v hlevih. Zelo veliko redovnih sester je bilo razmeščenih po gospodarstvih okoli zbirnih središč, in sicer zaradi oskrbe moških redov.
Najprej so bile na udaru predvsem sestre iz kontemplativnih redov ter redovnice, ki so delale na področju šolstva in izobraževanja ter nasploh z mladimi. Začasno so pustili v njihovih domovanjih le tiste redovne sestre, ki so delale v zdravstvu in socialnem skrbstvu, v bolnišnicah in v sanatorijih, v domovih za starejše, v ustanovah za ljudi s posebnimi potrebami in podobno. Zanje namreč še nekaj časa ni bilo strokovno ustreznega nadomestila.
V gradivih češkega Inštituta za študij totalitarnih režimov lahko beremo, kako je režim na vse možne načine pritiskal na internirane in razseljene redovnice – enako kot na redovnike: psihološko jih je skušal zlomiti in si s politično prevzgojo prizadeval doseči, da bi redove zapustile, z obljubo, da se bodo izognile internaciji. V manjši meri se jim je posrečilo nekatere prepričati, da so odšle. To možnost so uporabile Sestre apostolata sv. Frančiška ali Schönstattske sestre, ki so nato dejansko lahko v civilu nadaljevale svoje delo na področju socialnega skrbstva, kot negovalke in podobno.
Leta 1950 je na Češkoslovaškem delovalo 11.896 redovnic v šestinpetdesetih redovih ter v 670 domovih in samostanih. Že v prvem valu deportacij je bilo predano armadi sedemnajst ženskih samostanov na jugu Češke, ker so ležali na tako imenovanih strateških pozicijah in v krajih blizu avstrijske meje.
Kaj vse se je v kasnejših desetletjih dogajalo z zaplenjenim premoženjem samostanov, Cerkve nasploh, in z gradovi plemstva, si kar težko predstavljamo. Nekaj sto najlepših samostanov in gradov je bilo spremenjenih v državne muzeje. Le del umetnin je našlo prostor v galerijah ali njihovih depojih.
Mnoge stavbe, tudi cerkve, so bile večinoma razdejane do neprepoznavnosti, sploh če jih je “preuredila” armada. Slab gospodar so bila tudi državna kmetijska posestva, ki so obdelovala zaplenjena samostanska polja. Mnogo cerkva, kolikor niso bile porušene, je služilo za skladišča vojaške opreme, orožja in streliva, za garaže vojaških vozil, za kmetijske stroje in skladiščenje pridelkov… Marsikje je še dandanes videti posledice večdesetlenega pustošenja. V tridesetih letih po žametni revoluciji je bila večina tega premoženja vrnjenega prejšnjim lastnikom, ki jih postopoma obnavljajo, seveda pod okriljem izvrstnih strokovnjakov za varstvo kulturne dediščine. Marsikateri samostan, recimo samostan Brevnov v Pragi ali samostan Želiv, pa se poleg duhovnosti ukvarja z dopolnilno poslovno dejavnostjo, kot so hotelske storitve ali celo pivovarne.
Peter Kuhar

Pogled v dogodke prejšnjega stoletja v vzhodnoevropski državi prosovjetskega bloka

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme