Bartali zgled dobrega kolesarja

Poletno branje / Piše: Danilo Čotar

tem času, ko poteka krožna dirka po Franciji, se veselimo zmag slovenskih kolesarjev in se čudimo, kako more naša mala domovina roditi tolikšne prvake. Ljubitelji kolesarstva tudi danes kot nekoč radi ocenjujemo značajske in sploh človeške lastnosti junakov: če so skromni ali oholi, modri, lakomni, olikani ali zoprni. Veliki Bartali je združeval vse tiste dobre lastnosti, ki so jih navijači cenili ne le takrat, ampak tudi danes.

Ime Gino Bartali današnji mladini ne pomeni veliko, a za tiste, ki smo doživeli vsaj del njegovih zmag, ni tako. Prav dobro se spominjam dobe, ko sem se v prvih petdesetih letih prejšnjega stoletja kot devetletni deček znašel v Gorici. V majskih večerih sem malo pred deveto uro vzel mamino kolo in odbrzel na Livado, kjer je bil v gostilni Kralj eden prvih televizorjev, nastavljen pod lopo. Previdno sem se ustavil ob vhodu na dvorišče, da bi me ne vprašali, kaj bom naročil, in od daleč opazoval, kdaj bodo pokazali konec vsakdanje etape na Giru in kdo bo zmagal. Med običajnimi pogovori smo tudi otroci redno modrovali o uspehih in tekmovalnosti med dvema prvakoma tiste dobe: to sta bila Bartali in Coppi. Vsi italijanski navijači so bili razdeljeni v dva tabora, moral si se odločiti za enega ali drugega. Že takoj ob prvih spoznanjih sem se odločil za Bartalija.

Coppi je bil za nekaj let mlajši, a dosegla sta višek v isti dobi. Izzivi, borbe, včasih tudi prerekanje in medsebojne obtožbe so bili več let pomembnejši kot dirke same. Vsi drugi tudi odlični kolesarji so bili v ozadju. Razlika v značaju dveh prvakov je bila precejšnja. Bartali je bil pristen Toskanec, bolj po starem, malce grob in odkrit značaj. Izzive je sprejemal odprto, pošteno, računal je na izjemno moč volje in na stoično prenašanje naporov. Coppi je bil že bolj podoben sodobnim kolesarjem. Stvari je razumsko preračunal, prikrival je načrtovane poteze, bil je zvit in splošno velja mnenje, da je tudi zaradi bolj krhkega zdravja jemal neka poživila, ki jih je Bartali načelno odklanjal. Naj bo kakorkoli že, če potegnemo črto pod zmagami, je Coppi zmagal več, če pa hočemo upoštevati tudi lepe človeške lastosti, je gotovo na prvem mestu Bartali. Zaradi tega si je pridobil več simpatij med preprostimi ljudmi, ki ljubijo iskrenost in značajsko pokončnost. Že pogled na njegovo pojavo je vzbujal naklonjenost: velik nos, živahne oči in zafrkljiv nasmešek so izdajali odkritosrčnost, velikodušnost in kmečko hudomušnost. Obenem so globoke gube na čelu in odločnost v pogledu kazali jekleno voljo in nepopustljivost v borbah. Vsem je bilo znano, da je globoko veren in tega tudi v javnosti ni nikoli skrival. Pogled nanj je dajal vtis utelešenega poguma, ki se zna spopasti z vsemi ovirami.

Rodil se je leta 1914 v Toskani. Ko se je kot deček igral z vrstniki na skrivanje, se je zakopal v sneg in si tako prehladil glasilke, da je imel vse življenje zamolkel in hripav glas. Ob vsaki priložnosti je odkrito in na glas povedal, kar misli, in izjave večkrat zabelil s pristnim toskanskim humorjem, ki je grob, a učinkovit. Zaradi tega so mu dali naziv Ginetaccio. Bil je srečno poročen in imel dva sinova ter hčerko. Vsi trije otroci in žena so bili ob njem, ko je v miru dokončal svoje dni in kljub ogromnim naporom, ki jih je prestal kot vrhunski kolesar, dosegel lepo starost 85 let.

V kolesarskih dirkah se je odlikoval že med mladinci. Med poklicne kolesarje je stopil leta 1935 in že v prvem letu postal državni prvak. Njegov slog na kolesu ni bil nič kaj lep. Sam je pravil, da je Coppija grdo videti, kako se ziba sem in tja, priznaval pa je, da ima najslabšo držo od vseh prav on sam. Kot poklicni kolesar je tekmoval 20 let in bil večno mlad. Še bi se ne bil ustavil, ko bi ga leta 1954 k temu ne prisilila prometna nesreča. Tekmoval je s kolesom znamke Legnano, tudi v tem nasprotnik Coppija, ki je uporabljal kolesa Bianchi. Udeležil se je malo manj kot 1000 tekem in skoraj vedno prišel do cilja. Zmagal je 184-krat in v vsej karieri je odstopil le 28-krat. S tem se je rad pohvalil in sproti dodal še zbadljivko na račun Coppija češ, ko je bilo očitno, da bom zmagal jaz, je Coppi odstopil, jaz pa sem privozil na cilj vedno, tudi če sem imel veliko zamudo. To je pravi šport in šola za življenje.

V najlepših letih ga je zaustavila in za marsikaj prikrajšala 2. svetovna vojska. Preživljal se je s popravljanjem koles. Globok socialni čut in želja po pravičnosti sta ga prepričala, da je sodeloval s tajno skupino DELASEM, ki je v Toskani reševala Jude pred nacisti. Podatke za ponarejanje osebnih dokumentov je vozil skrite v kolesu iz Toskane do Assisija, kjer so jih tiskali. Na ta način so rešili približno 800 Judov. V svoji kleti je proti koncu vojske skrival celo judovsko družino. Zaradi tega delovanja mu je predsednik republike po smrti podelil zlato kolajno za civilne zasluge, Izrael pa mu je leta 2013 priznal naziv Pravičnega med narodi.

Bartali je zmagal vse mogoče dirke, a njegove najlepše zmage so tiste na krožnih dirkah po Italiji in Franciji. Dolge in naporne etapne dirke je imel najrajši, in če je bilo veliko hudih vzpetin, tem bolje. Bil je dolgo na višku, saj je med prvo in zadnjo zmago na Giru preteklo deset let in prav toliko med prvo in zadnjo zmago na Touru. To zadnjo je dosegel leta 1948, ko je bil star že 34 let, vedno je pravil, da mu je prinesla med vsemi največje zadoščenje. Mnogi poznavalci so ga že odpisali, češ da je prestar. In res, ko je karavana privozila pod Pireneje, je imel že 22 minut zaostanka. Do prerojenja je prišlo v etapi, ki se je začela v znamenitem božjepotnem Lurdu. Lurško Mater Božjo je Bartali vneto častil in večkrat je tja romal s celo družino. Francoza Bobeta, ki je vodil na lestvici, je tisti dan prehitel za 18 minut ter mu potem še po eni etapni zmagi odvzel rumeno majico. Tour je bil njegov. Novica o tej izredni zmagi se je razširila po Italiji prav tisti dan, ko so izvedli atentat na Togliattija. Takoj po atentatu so delavci prekinili delo v tovarnah in množice ljudi so se začele zgrinjati na trge. Ozračje je bilo skrajno napeto in nevarnost državljanske vojske velika. Mnogi politični opazovalci so bili prepričani, da je prav istočasna Bartalijeva zmaga na Touru utišala politične strasti in je navdušenje nad tem športnim uspehom ljudi tako prevzelo, da so pozabili na revolucijo. Na te politične ocene je Bartali potem pripomnil svoje s tistim značilnim kmečkim humorjem: “Če mi že priznavajo, da sem rešil državo pred revolucijo, bi me lahko vsaj oprostili plačevanja davkov.”

Bartali je imel trdno zdravje in Coppi mu ga je vedno zavidal. Včasih je hudomušno pripomnil, da je on tako zdrav in da je njegova kariera tako dolga, ker ne jemlje nobenih poživil in škodljivih snovi, medtem ko “oni drugi” ali “oni tam” – tako sta se namreč nazivala s Coppijem – hrusta tudi razne tabletke. Bartali je zelo rad spil kozarček vina in tu pa tam pokadil cigareto. Zaradi iskrenosti so ga imeli radi vsi. Čeprav je bil veren in politično usmerjen k desnici, so ga spoštovali tudi najbolj zagrizeni komunisti. Kolesarji so ga cenili zaradi poguma, saj se ni ustrašil nobenega napora in ni odstopil niti v najhujših razmerah. Ni trpel ne mraza ne vročine, vedno je veselo vrtel pedale in se ni nič pritoževal. Ko so drugi že izpraznili vse posode za pijačo, je on imel na zalogi še polovico. V zgodovino je prešla fotografija, ko naj bi (nekateri sumijo, da je fotograf ta prizor zrežiral) med težavno etapo na Touru 1952 največjemu nasprotniku Coppiju ponudil čutaro vode, saj je Coppi že vse izpraznil in je bil zaradi žeje pri koncu z močmi.

Bartalija se bomo vedno spominjali kot kolesarja iz stare generacije. Kolesa, ki so jih imeli, se zdijo v primerjavi z današnjimi smešno starinska. Takrat je bilo veliko cest brez asfalta. Rezervne gume je kolesar nosil prekrižane čez ramena, in ko je preluknjal, je sam poskrbel za popravilo. Dirkači so se ustavljali pri cestnih pipah in studencih in si natočili vode, ne da bi posebno pazili, kakšna je. Prehrana je bila običajna kot za druge ljudi in nič kaj preračunana za atlete, ki morajo premagovati velike napore. In vendar so vozili živahno in veselo, eden najbolj navdušenih je bil prav Bartali. Tiste globoke gube na čelu so kazale trpljenje in obenem srečo, da se zdrav in močan lahko spoprijemaš s skrajnimi napori. Slovel je po tem, da je znal silovito voziti v najhujše strmine, in ko je bil govor o smrti, se je rad pošalil: “Verjamem, da je v nebesih lepo, a mislim, da bi bile zame primernejše vice, saj si predstavljam, da je tam več hudih strmin.” 

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme