Apoteoza slovenskih smučarskih skokov

Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju Planica 2023

Petek, 3. marec 2023, bo nedvomno datum, ki bo ostal zapisan z zlatimi črkami v analih slovenskih smučarskih skokov. Na ta dan pod večer je v soju žarometov “slovenski orel”, 22-letni Timi Zajc, namreč postal svetovni prvak v smučarskih skokih na domači veliki Bloudkovi skakalnici v Planici. Navdušenje je bilo seveda na višku. Še več. Ta izjemni dosežek “letečega Timija” je po vsej Sloveniji (in zamejstvih) sprožil tak val navdušenja, da je naslednjega dne, v soboto, 4. marca, v dolino pod Poncami, kot ji radi pravimo, navalilo na tisoče navijačev, ki so vendar našli vzgib, da odlepijo svoje “zlate” iz udobnih kavčev oz. komolce od “šankov” in se potrudijo (tudi finančno), da pridejo v prekrasno nordijsko središče v Planici. In njihov trud je bil še kako poplačan, saj je četverica “slovenskih orlov” z novopečenim svetovnim prvakom Zajcem na čelu, na valu vsesplošnega vseslovenskega navdušenja, ki jim je dobesedno dalo krila, brez večjih težav osvojila še svetovno lovoriko na ekipni tekmi. To pa je bila apoteoza slovenskih smučarskih skokov, kot sem navedel v naslovu.

A do tedaj je največji športni dogodek v Sloveniji, kot so vsi slovenski mediji nenehno ponavljali skoraj do onemoglosti, potekal zelo v zatišju. Gledalcev bore malo, razen hord Skandinavcev, ki so preplavili zlasti startno-ciljno areno tekov na smučeh, da o stojnicah s pivom sploh ne govorimo. Ti strastni navijači, ki so prišli s skrajnega severa celine, in primis Norvežani, so slavili svojega boga, ki sliši na ime oz. priimek Klaebo. In tudi ta, na videz uglajeni superheroj, je svoje privržence poplačal za vloženi trud (že spet tudi finančni, a nedvomno veliko manj težak kot za slovenske žepe) s celo bero kolajn različnega leska (največ sicer zlatih). Norveška je bila na koncu tudi zdaleč najuspešnejša država tudi tega svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju po številu osvojenih odličij. V nekaterih moških disciplinah teka na smučeh je bil pogled na končno lestvico po vsaki tekmi videti kot norveško državno prvenstvo, podobno kot se je v ženski konkurenci dogajalo s Švedinjami.

Menim pa, da so bili vsi začetni “porodni krči”, kot jih je barvito in brez sramu javno označila najboljša smučarska tekačica v samostojni Sloveniji – prava legenda Petra Majdič, tokrat v vlogi organizacijskega odbora Planica 2023 – mimo, ko so stopili v ospredje športni dosežki. Seveda zlasti slovenski, ki so se začeli na koncu prvega tedna še na srednji skakalnici z ekipnim bronom na mešani ekipni tekmi.

Potem je prišel strahovit padec “Pera mišice” – Petra Prevca na drugem treningu na veliki Bloudkovi skakalnici. Kdor ga je videl v živo, ali tudi na ekranu, ob tem ni mogel ostati hladen kot špricer. Tudi njegove reprezentančne kolegice seveda ne, ki so jo vse po vrsti “pokidale”, čeprav so sodile v ožji krog favoritinj za odličja, če že ne za osvojitev svetovnega naslova. In ni moglo biti drugače, saj smo vsi krvavi pod kožo in taki srhljivi dogodki vsakega izmed nas prizadenejo. Nekatere bolj, nekatere manj.

Ko so se skrbi nekako pomirile in ublažile, potem ko so Prevca iz ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra poslali v domačo oskrbo, pa se je na kvalifikacijah za individualno preizkušnjo na veliki Blaudkovi skakalnici (ki ni letalnica-velikanka bratov Gorišek), kot meteor dobesedno izstrelil z zaletišča (s katerega je že samo pogled v dolino, vam prisežem, zastrašujoč) plahi Timi Zajc, ki je kvalifikacije s fantastičnima skokoma tudi zmagal. To pa še ne pomeni nič, bi lahko rekel marsikateri strokovnjak. In, glej ga zlomka, kako je mladenič “ohladil” morda pretirano evforijo oz. pričakovanja čisto vseh? S tem, da se na dan tekme ni pojavil na poskusni seriji in si je raje “ohladil” misli in telo v hotelski sobi čisto do zadnjega, natančno do 16.40, začetek tekme pa je bil ob 17.30. Seveda so pričakovanja še naraščala, ne samo med nami časnikarji, ki smo vsepovsod iskali informacije ali tudi samo govorice, kje se že nekaj stika ali celo skriva Timi, morda tudi, da bi se izognil prav nam, nekaterim res kot komar nadležnim novinarjem. Da o gledalcih, ki so v velikem pričakovanju, da popeljejo svojega junaka do svetovnega naslova na krilih vsesplošnega navdušenja, sploh ne govorimo. In pojavil se je na startni rampi, si v prvi seriji priboril 2. mesto kot idealno izhodišče za veliki finale, iz katerega napadati do zadnjega atoma moči. In ravno to se je zgodilo, saj je tekmece, začenši z Japoncem Kobazashijem, dobesedno deklasiral. Kar na ramenih so Timija Zajca ponesli po vsej ciljni areni njegovi reprezentančni kolegi. Še najbolj pa mi bo ostal v neizbrisnem spominu trenutek, ko sem po opravljenem kratkem intervjuju v novinarski “mešani coni” zdrvel prek strmih železnih stopnic tribun čim bližje ciljni areni, da bi ovekovečil “flower cerimony” oz. podeljevanje rož. To je tisti trenutek, ko najboljše takoj nagradijo na licu mesta pred uradno podelitvijo odličij, do katerega pride pozneje v središču najbližjega kraja, v našem primeru je bila to “Medal plaza” v Kranjski Gori. No, ko so Timiju Zajcu najvišji funkcionarji Mednarodne smučarske zveze FIS podelili rože, se je iz grl večtisočglave prisotne množice naravno pojavila, še kar uglašena, slovenska himna Zdravljica! Nepozabno!