Anhovo, črna smrt v smaragdni dolini

Idrija, Judrio v italijanščini, je v Furlanski nižini, na obrobju Brd, precej nepomembna reka. V dolini, ki ji je zibelka, v tesnem objemu beneških pobočij, tam, kjer se od izvira do prvih vinogradov zrcali v zelenju neskončnih gozdov in se prešerno smeji modrini daleč nad vrhovi, je lepa in divja. Idrska dolina je krasna. Daleč od vsega, kar je človeško. Pravijo, da je to najbolj zelena dolina v Furlaniji Julijski krajini. Na vzhodu se nad njo dvigujeta Kanalski Kolovrat in Korada, razgledni grebeni se strmo spuščajo v dolino Soče, ki na oni strani grebenov teče vzporedna in zaradi svoje lepote privablja množice turistov. Ko se ustaviš na poti z Marijinega Celja proti Koradi, se v samoti pogostokrat srečaš z beloglavimi jastrebi, baje prebiva tu občasno celo medved, ki se, tako kot mi, jeseni gosti s kostanjem. Sanjski svet. Podoba raja, bi tej pokrajini rekel Prešeren. Sredi bohotnega zelenja imaš občutek, da je okoli tebe samo neokrnjena divjina, nedotaknjena lepota narave, ki kraljuje tam, kjer si človek ni znal najti prostora.Idrija, Judrio v italijanščini, je v Furlanski nižini, na obrobju Brd, precej nepomembna reka. V dolini, ki ji je zibelka, v tesnem objemu beneških pobočij, tam, kjer se od izvira do prvih vinogradov zrcali v zelenju neskončnih gozdov in se prešerno smeji modrini daleč nad vrhovi, je lepa in divja. Idrska dolina je krasna. Daleč od vsega, kar je človeško. Pravijo, da je to najbolj zelena dolina v Furlaniji Julijski krajini. Na vzhodu se nad njo dvigujeta Kanalski Kolovrat in Korada, razgledni grebeni se strmo spuščajo v dolino Soče, ki na oni strani grebenov teče vzporedna in zaradi svoje lepote privablja množice turistov. Ko se ustaviš na poti z Marijinega Celja proti Koradi, se v samoti pogostokrat srečaš z beloglavimi jastrebi, baje prebiva tu občasno celo medved, ki se, tako kot mi, jeseni gosti s kostanjem. Sanjski svet. Podoba raja, bi tej pokrajini rekel Prešeren. Sredi bohotnega zelenja imaš občutek, da je okoli tebe samo neokrnjena divjina, nedotaknjena lepota narave, ki kraljuje tam, kjer si človek ni znal najti prostora.A vendar ni tako. Pot, ki se iz majcene vasice Britof dviguje proti Ligu in Marijinemu Celju, se nato z razglednih pobočij spušča v objem Soče in nas pelje navzdol do Kanala. Tudi spodnja Soška dolina je lepa … Gozdovi so tudi tu bohotni. Vendar tišina ni več tako božansko veličastna. Čutiti je ropot strojev. Velika tovarna, ki daje delo lepemu številu krajanov in okoličanov, se kot mogočni velikan dviga nad hišami, nad livadami, nad bregovi Soče, ki postane tu neznatna in nemočna. Anhovo.O Anhovem vsi premalo vemo. Skoraj nič, dejansko. Mediji nam sicer na veliko poročajo o prepovedi prodaje in uporabe plastičnih krožnikov in pribora, ki naj bi baje rešila vse naše okoljske probleme, o mali okoljevarstvenici Greti, ki je gostja pomembnih srečanj pa tudi državnih institucij. O problemih, s katerimi se srečujemo vsak dan, pa ne piše nihče. Ljudje naj bodo zadovoljni, da se naše vlade tako zavzemajo za okolje in seveda za naše zdravje. Na zunaj vse lepo in čisto, visokodoneče besede o evropskem zelenem dogovoru obljubljajo velike spremembe, ko gre za konkretne, otipljive probleme, zaradi katerih ljudje umirajo, pa je pomembno le eno: zaslužek.V sosednji Soški dolini pa je, kot se zdi, ljudem prekipelo. Ne samo ljudem, ampak predvsem zdravnikom. Tistim, ki vsak dan sprejemajo v svoje ambulante domačine, ki vse pogosteje zbolevajo za raznimi vrstami raka in drugimi boleznimi, ki so posledice onesnaženja spodnje Soške doline.Anhovo slovi zaradi azbestnih izdelkov, ki jih je Salonit proizvajal do leta 1996 in povzročal v Soški dolini, kot pravijo tukajšnji zdravniki, pravo epidemijo azbestoze, mezotelioma in pljučnega raka. Od leta 2007 Salonit deluje kot cementarna z dovojenjem za sežiganje oziroma, kar je veliko slabše, za sežiganje odpadkov, med njimi tudi nevarnih. Kaj to pomeni? Pomeni, da cementarna uporablja do največ 70 % goriva na osnovi odpadkov, sežiga jih, da tako pridobiva energijo, nima pa izpustnih filtrov, ki so obvezni za sežigalnice. Če pogledamo lanske podatke, ki jih je objavila Agencija RS za okolje, je v letu 2018 Salonit Anhovo sežgal 104.000 tone odpadkov. Gre za odpadne gume, izolacijski material, odpadna olja in goriva, odpadne dele raznih strojev, plastiko in še in še bi lahko naštevali. Salonit Anhovo je trenutno v večinski, 74 % lasti avstrijske družbe Wietersdorfer Alpacem GmbH, 25 % delež pa pripada italijanski družbi Buzzi Unicem S. p. a. Tri četrtine odpadkov in nevarnih snovi, ki so bile sežgane v cementarni, je prišlo iz sosednjih držav, iz Italije in Avstrije. Zaslužek, veliko ga lastnik pridobi s sežiganjem odpadkov, gre v sosednjo Avstrijo, v Sloveniji ostane samo to, kar gre za plače niti 300 zaposlenih v tovarni sami. Od 110.000 ton odpadkov, ki so jih sežgali v letu 2018, je bilo 15.500 ton nevarnih, v zrak pa se je s sežiganjem sprostilo 2.609 kilogramov rakotvornega benzena, kar je 40 % vseh industrijskih emisij benzena v celotni Sloveniji. Ko bi šlo vse po predpisih in bi bil tudi v Sloveniji benzen uvrščen v prvo nevarnostno kategorijo, bi bila za vso državo dovoljena letna emisija 1 kg. Pomislimo, kaj vdihujejo otroci iz okolice Kanala, dim sega seveda tudi veliko dlje, do Gorice in do sosednje Italije. O tem nihče nič ne reče, države, ki k nam pošiljajo odpadke, se hvalijo z okoljevarstveno politiko in valijo krivdo za onesnaženje na naše osebne avtomobile ali celo na cigaretni dim. Seveda … Naši stari štirikolesniki nikomur ne dajejo zaslužka. Anhovo pa. Anhovo daje tujcem velike zaslužke. Pomislite … Ko bo začela veljati prepoved kajenja na plažah, na cesti in v javnosti, iz dimnikov v Anhovem pa se bodo v okolje širili benzen in druge nevarne snovi, bomo gotovo vsi veseli in 100 % zdravi.Po zadnjih razpoložljivih podatkih iz leta 2017 je v Anhovem v okolje šlo 50 kg živega srebra, 12 ton prahu, 45 ton amonijaka, 57 ton skupnega organskega ogljika, 1200 ton dušikovih oksidov, poleg tega so se ob sosežiganju v ozračje razpršili delci PM 10, PM2, klorovodikova in fluorovodikova kislina, dioksidi, furoni, različne vrste težkih kovin ter celo radioaktivni izotopi. Zdravniki na terenu beležijo povečano število prirojenih napak in umrljivosti pri novorojenčkih, povečano število splavov, neplodnost ter porastek rakavih obolenj. Ob podpori Zdravniške zbornice Slovenije so zdravniki in zobozdravniki celotne goriške regije začeli zbirati podpise, ki naj bi ARSO, Agencijo republike Slovenije za okolje, in Ministrstvo za okolje in prostor spodbudili k razmisleku in spremembi politike na področju, ki že močno trpi zaradi posledic dolgoletne azbestne proizvodnje. Do 21. januarja 2020 je bilo zbranih več kot 300 podpisov, na novinarski konferenci pa je v imenu zdravnikov prof. dr. Metoda Dodič Fikfak poudarila, da toliko oboljenj zaradi nezdravega okolja, kot jih je v Soški dolini, ne beležijo nikjer drugje v Sloveniji. Soška dolina umira, ljudje (…)

Cel zapis v tiskani izdaji