Kultura

Angel Martelanc in njegovo iskanje slovenske zgodovine

Angel Martelanc in njegovo iskanje slovenske zgodovine

Piše Leda Dobrinja / Razmisleki o naši preteklosti: samorastniško delo razgledanega in uporniškega duha

Angel Martelanc izhaja iz stare slovenske družine, ki je v Barkovljah pustila sledove že od leta 1400. Doma so govorili barkovljansko in po očetovi poroki z Dolenjko dolenjsko, družina pa je bila razgledana in zavedna. Oče je obiskoval realno gimnazijo (bil je sošolec msgr. Ukmarja), poznal 5 ali 6 jezikov in privlačilo ga je zvezdoslovje. Bil je obdarovan s podjetniško nadarjenostjo, politično pa je pripadal socialdemokratski ideji. Očetova sestra Amalija, splošno poznana kot “učitlca Malči”, je bila pod staro Avstrijo učiteljica v slovenski šoli in je gojila preprosto, srčno krščanstvo. Po prihodu Italije je izgubila službo, ker ni dovolila, da bi ji poitalijančili priimek. Domače otroke je poučevala ilegalno do konca druge svetovne vojne, ko je dobila službo pod Zavezniško vojaško upravo. Šlo je za kulturno, narodno, versko čutečo, odprto družino. V njej je bil istrski rojak in čedermac Dušan Jakomin, preden je oblekel duhovniški talar, kot domač človek. Očetu Angelu Martelancu in materi Amaliji Kurent sta se rodila dva otroka, najprej Nada, slovenska učiteljica, ki je nazadnje poučevala v rodnih Barkovljah in ki se je ljudje radi spominjajo tudi zaradi kulturnega in verskega udejstvovanja, in Angel, raziskovalni svobodni duh in avtor pričujočega dela.
Angel se je rodil 12. avgusta 1935 v Šentrupertu na Dolenjskem očetu Angelu in materi Amaliji Kurent, ki je šla iz Trsta rojevat na svoj dom. Mati ni imela višjih šol, bila pa je razgledana in pametna, medtem ko je bil oče poslovnež, ki je svojo priložnost odkril v nastajajoči industriji predelave rib. Svojega “poklica” se je naučil pri očetu Justu, ki je bil direktor tovarne sardin v škatlah v Fažani v Istri, nato pa v tovrstnih tovarnah služboval od Izole, preko otokov od Unij do Visa in do Trogirja, kjer je tovarno za predelavo sardin vodil že sam. Tam je Angel preživel otroštvo in tam je mlado družino dosegla druga svetovna vojna. V vojnih letih je Angel nekako skrpal prve razrede osnovne šole. Leta 1946 pa se je družina vrnila v Barkovlje, kjer se je vpisal v 1. razred slovenske nižje srednje šole, nato pa na realno gimnazijo, danes znanstveni licej France Prešeren v Trstu, kjer je leta 1954 maturiral. Čas šolanja je sovpadal z obstojem Svobodnega tržaškega ozemlja, ko je bila leta 1954 Cona A, v katero so spadale Barkovlje, priključena k Italiji. V tem letu se je mladi fant odločil za nadaljevanje študija v Ljubljani. Najprej se je vpisal na Fakulteto za gradbeništvo in nato na Fakulteto za arhitekturo, vendar je študij pri 21 letih opustil in se zaposlil.
Njegova največja želja je bila namreč letenje. Za kariero pilota pa je bil tedaj prestar in edina možnost je obstajala preko poklica telegrafista. Zato se je po vrnitvi v Trst odločil za tovrstni specialistični tečaj, kar naj bi bilo odskočna deska za poklicno pot pilota in leta 1958 pridobil mednarodno priznano spričevalo “Certificato internazionale di radiotelegrafista di prima classe”. Letenje pa se mu je malo zaradi ljubezni, še bolj pa zaradi ponudbe službe pri družbi Italcable, ponovno izmaknilo. Sprejel je donosno službo pri družbi, ki je imela v zakupu vse izvenevropske telegrafske radijske in kabelske povezave, in tako ostal v Trstu. Deset let po tem pa je družba potrebovala obnovo koncesije z državo, kar je prineslo prenos glavnine poslovanja na sedež v Rimu. To je za mladega radiotelegrafista pomenilo preselitev. Ker pa si je leta 1963 ustvaril družino in blizu starega doma sezidal novo hišo, je raje sprejel premestitev k telefonski družbi SIP, kasnejši Telecom, kjer je ostal do upokojitve leta 1990.
Po upokojitvi, ki jo je dočakal pri 55 letih sredi vitalnega obdobja, se je lahko posvetil proučevanju zgodovine. Podzavestno je namreč dojemal, da z zgodovino, ki smo se jo učili v šolah, nekaj ni v redu. Kako je namreč mogoče, da so naši predniki kmalu po priselitvi kot barbari kar naenkrat vzpostavili tako mogočno in obsežno državo Karantanijo, ki je segala od Jadrana daleč v alpsko območje, v obdonavske ravnice in proti osrčju Evrope? V roke je dobil knjigo Veneti, naši davni predniki avtorjev Mateja Bora, Jožka Šavlija in Ivana Tomažiča in pustolovščina, ki jo poznajo mnogi, ki so se podali na pot odkrivanja nepoznanih delov slovenske zgodovine, se je začela. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

01.08.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!