Andrej Mlakar za svetega Martina v Društvu slovenskih izobražencev
Organizatorji ponedeljkovih večerov v Društvu slovenskih izobražencev so si za dan svetega Martina zamislili poseben večer. Medse so povabili režiserja Borisa Andreja Mlakarja. Zanimiv pogovor z gostom je vodil Davorin Devetak, član društva Kinoatelje. Sledil je ogled treh Mlakarjevih krajših dokumentarcev, med njimi tudi posnetek o praznovanju sv. Martina v Grižah.
Mlakar se je razgovoril o svojih uspehih na področju filmske režije, o svojem življenju, zgodovini svoje družine ter lastnem iskanju duhovnosti in vere. Njegovo življenje se namreč zrcali tudi v njegovi filmski ustvarjalnosti. Režiser Mlakar je diplomiral na AGRFT v Ljubljani iz filmske in televizijske režije, podiplomski študij pa je opravil v Münchnu. Je producent in direktor produkcijske hiše Pegaz film; režiral je vrsto dokumentarnih, igranih in televizijskih filmov ter dobil več nagrad.
Posebno ponosen je na film Christophoros, ki ga je predstavil v Pulju in je nastal leta 1985. To so bila leta trdega jugoslovanskega režima, ko je bila cenzura tudi pri medijih posebno huda (na televiziji se npr. na filmskih posnetkih ni smelo niti bežno videti nobene cerkve; določena oseba je bila v tajnosti zadolžena za to, da je vsak posnetek pregledala in morebitni prikaz cerkve odstranila). Mlakar je s svojim celovečernim filmom Christophoros že zelo zgodaj napovedal spravo med Slovenci in si upal napovedati čase, ki so sledili šele čez desetletja. Po njegovem mnenju sprava ni resnična in iskrena, če gre samo za politično raven: v njegovem filmu se partizan in domobranec iskreno spravita, si podata roko in priznata drug drugemu, “da ima vsak nekaj, česar drugi ne premore”. V Strassburgu je Mlakarjev film dobil mednarodno priznanje, kar je verjetno preprečilo, da bi jugoslovanski režim avtorja kaznoval in zatrl.
To so vprašanja, s katerimi je režiser Mlakar zrasel že kot otrok: že poroka med njegovima staršema simbolično predstavlja spravo: mati, koroška partizanka, se je poročila z očetom, ki je bil iz domobranske družine iz vasi Žažar nad Vrhniko. Starša režiserja Mlakarja sta se spoznala po vojni, ko so mater, ki je bila po poklicu učiteljica (zanjo je bila značilna izredna narodna zavest), poslali v vas Žažar. Tam je spoznala Mlakarjevega očeta, se z njim poročila in mu rodila pet otrok.
Obe njegovi babici sta vse življenje žalovali zaradi izgube svojih otrok, ki so umrli med vojno in po njej. Mamina družina je objokovala smrt mamine sestre, ki je padla pri partizanih. Očetova družina pa nosi v sebi vso tragiko slovenske povojne zgodovine: kar šest stricev je bilo po vojni vrnjenih iz Koroške in pobitih v Kočevju. Na isti način sta bila pobita še dva mlada sinova očetovega bratranca. Po mnenju režiserja Mlakarja te tragične dogodke slovenski narod nosi v sebi, ne more jih pozabiti, vtisnili so se v DNK Slovencev (tudi zato, ker se zelo dolgo o njih ni smelo govoriti, kaj šele, da bi jih lahko predelali). Starša sta se kasneje ločila, mama je bila kot učiteljica premeščena v različne kraje po Sloveniji; sin Andrej Mlakar in drugi otroci so z njo potovali in spoznali lepote slovenskega okolja. Režiser Mlakar je po mami podedoval zavednost, domoljubje in ljubezen do slovenskega sveta, ki jih posreduje v svojih filmskih posnetkih.
V dokumentarcu Ruševec, ki so si ga prisotni najprej ogledali, se čuti avtorjevo iskanje duhovnosti. Po njegovih besedah doma ni bil deležen verske vzgoje; v šoli pa so ga načrtno vzgajali v ateizmu. “Do Kristusa sem se moral priboriti sam,” je povedal. Dokumentarec je bil posnet na Ljubnem pri Savinji in prikazuje prebivalce idilične vasi med gozdovi, ki se pripravljajo na krščanski obred cvetne nedelje. Poleg oblikovanja butaric izdelujejo simbolične predmete iz lesa, kar je posebnost tega kraja.
Kamera je spremljala predvsem mladega moškega, ki iz debla posekanega drevesa s predanostjo in natančnostjo, z rezbarjenjem ter čutom izdela ruševca, večjo ptico, ki živi v gorah. Vsaka družina izbere in izdela predmet, nekateri so naravnost umetniške stvaritve. Na cvetno nedeljo jih prinesejo v cerkev k verskemu obredu, da jih duhovnik blagoslovi. V navadi je, da jih nato vržejo v ogenj in zažgejo kot prošnjo za zaščito za dom in za rodnost.
Mlakarja je prevzela velika predanost duhovnosti, predmeti, ki so jih zavzeto izdelovali in jim posvetili veliko svojega časa, niso vezani na ekonomski dobiček. Režiser je zaznal podobnosti med krščanskim obredom in izdelovanjem mandale v budistični kulturi. V obeh obredih je prepoznal simbol minljivosti. Posnel je tudi dolgotrajno izdelovanje peščene mandale, ko so leta 2002 v Slovenijo prišli budistični menihi iz Tibeta. Od izvorno dolgega dokumentarca so si v ponedeljek ogledali krajši izvleček.
Po ogledu še tretjega dokumentarca Praznovanje sv. Martina v Grižah je predsednik Društva slovenskih izobražencev Martin Brecelj vse prisotne povabil, da skupaj nazdravijo in s kozarcem vina počastijo praznik sv. Martina.
Med občistvom je bil prisoten tudi slikar Franco Vecchiet, ki je povedal nekaj svojih vtisov o razstavi slikarke Jasne Merkù. To si je še vedno možno ogledati v Peterlinovi dvorani na Ul. Donizetti 3.
