Andrej Capuder o svoji prehojeni poti

Andrej Capuder je človek, ki se je v življenju marsikaj naučil in se vsestransko ukvarjal z različnimi dejavnostmi, od elektrotehnike do francoske in italijanske literature, prevajalstva, pisanja in naposled tudi politike. Zato so v Peterlinovi dvorani, v kateri je bil Capuder gost prejšnji teden, imeli ničkoliko izhodišč za zanimiv pogovor, in ker bo konec novembra praznoval visok življenjski jubilej – sedemdesetletnico -, tudi priložnost za pogled na prehojeno pot.
Občinstvu je najprej opisal svojo mladost v družini: mama in oče sta bila profesorja, ki sta s petimi otroki živela v tesnih razmerah. Sam se je rodil leta 1942, ko je usoda zahodne civilizacije visela na nitki. Starši so jih vzgojili v veri, ki ni bila prenapeta. Doživel je “viharniško mladostništvo” in se vpisal na elektrotehniko. Že po enem letu je ugotovil, da to ni zanj, in čeprav si je vedno govoril, da ne bo postal profesor, je vpisal študij romanistike na ljubljanski univerzi. Tam mu je njegov profesor Niko Košir predlagal, naj prevede Dantejevo Božansko komedijo. Kot je dejal Capuder, “se še danes čudim svoji predrznosti”. Če je bil prvi poskus prevoda “čisto za nič”, je bil drugi boljši, tretji pa že na zadovoljivi ravni. Tako je leta 1972 objavil celoten prevod, dvajset let potem, z nekaj tisoč popravki, pa je ponovno izšel. Pred nekaj leti je spet popravljena Božanska komedija izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Kot je ugotavljal tokratni gost, se da popravljati v nedogled, ni pa rečeno na bolje.
S profesorjem francoščine in romanistike na ljubljanski univerzi, pisateljem romanov, esejev in poezij, prvim slovenskim ministrom za kulturo ter skoraj rednim udeležencem Drage je vodil pogovor predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor. Beseda je tekla o Sovretovi nagradi za Dantejev prevod, pa o latinščini kot pomembnem jeziku in o prevodu španske in francoske poezije. Po Danteju, ko se je že izbrusil v rimah, je začel prevajati Petrarco, doktoriral pa je iz francoskega nadrealizma.
Beseda je privedla tudi do politike, Demosove demokratske koalicije in krščanskih demokratov, pa do Lojzeta Peterleta in neheterogenih skupin, ki niso mogle preživeti. Prisotnim je priporočil knjigo Osamosvojitvena vlada Rosvite Pesek, ki je napisana objektivno. Po Capudrovem mnenju “imamo Slovenci težave z liderji zlasti na desni, saj kdor ne zna delati z ljudmi in nima dobrega tima, v politiki nima uspeha. Naši levi tovariši se v tem bolje znajdejo, zato so nas gladko nosili”.
Kot prvi slovenski minister za kulturo v novoustanovljeni slovenski državi dve leti sploh ni bral časopisov, da si ne bi grenil življenja. Nato je politiko malo opustil in postal ambasador v Parizu, kjer je živel štiri leta, zatem pa je bil profesor sedem let. Slovenija se mu je zagnusila, nato je zmagal Janša in so ga hoteli poslati v Sveti sedež, kjer pa je že bil Rode. Capuder je iskreno dejal, da se “sam ni grebel za nobeno mesto. Na začetku je bil vedno proti, naposled pa je omahnil in privolil”. Vseeno so ga poslali v Rim, kjer je doživel svojevrstne izkušnje. Že štirideset let piše literaturo, je dejal, in z diplomacijo se zelo dobro sklada.
Šin

Med literaturo, diplomacijo in politiko

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme