Alojz Gradnik in njegove vezi s tržaškimi literarnimi krogi

V četrtek, 23. januarja, so v Tržaškem knjižnem središču predstavili knjigo Ane Toroš Potovanje po neznanih poteh tržaškosti in Gradnikove poezije. Monografija, ki je konec lanskega leta izšla pri založbi Mladika v sodelovanju s SLORI-jem, univerzo v Novi Gorici in Slavističnim društvom Trst-Gorica-Videm, je nastala kot rezultat skoraj dveh desetletij raziskovalnega dela ter nadgrajuje in povezuje dve avtoričini predhodni monografiji o tržaški poeziji in Alojzu Gradniku. Rdeča nit prispevkov je literarna večkulturnost in večjezičnost na Tržaškem in Goriškem, s poudarkom na prvi polovici 20. stoletja, kot je v uvodu povedala urednica Mladike Nadia Roncelli. Na srečanju se je z avtorico, ki je kot izredna profesorica za književnost zaposlena na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, pogovarjala dr. Megi Rožič. Avtorica je najprej povedala, kaj sploh prinaša novega ta monografija. Kot nakazuje naslov, se v tem delu stikata dve tematiki, s katerimi se je avtorica ukvarjala več kot deset let. To sta poezija, pesniški in prevajalski opus Alojza Gradnika in slovenska ter italijanska poezija, ki je nastala v Trstu, predvsem v prvi polovici 20. stoletja. Raziskovalka manjšinske in čezmejne literature je dobila v vpogled del zapuščine Alojza Gradnika, ki ni bil še raziskan, in ravno to je pripomoglo pri rekonstrukciji vezi, ki so Gradnika družile s Trstom in tržaškimi literarnimi krogi. Trst je prav tisto stičišče, ki je avtorico popeljalo po literarnih sledeh, ki so Gradnika povezovale tudi z bolj oddaljenimi svetovi. V tem delu zapuščine, ki ga je nazadnje raziskala, je izpostavila predvsem nove vire, kot so npr. dragocena pisma, ki jih je Gradnik pisal v Trst sestrični Mariji Samer, in družinska kronika Gradnikove mame, po kateri je stkala niti, ki so Gradnika med dvema vojnama povezovale z Argentino. Moderatorko je zanimalo, katera je bila oblika pisem, ki jih je pesnik pisal sestrični. Gre za 140 pisem, ki jih je Gradnik napisal med leti 1937 in 1944, v italijanščini, ker je namreč pisal sestrični po mamini strani, ki je bila Furlanka. Pisma niso strogo literarna, saj jih pesnik piše v času, ko je ločen in ko mu mati umre, zato so bogata z osebnimi občutki. Tisto, kar pa je zelo zanimivo in je do zdaj ušlo literarni zgodovini, je, da je Gradnik v tem času razmišljal, da bi izdal svoje poezije v italijanščini. Nekatere pesmi je prevedla prav Marija in jih dala tudi objaviti v tržaški časopis Il Piccolo della sera in kasneje tudi v revijo Meridiano di Roma. V obeh mestih so doživele uspeh, tako da je Gradnik začel razmišljati o zbirki, o kateri ostajajo sledi v zapuščini, kjer sta ohranjena kazalo in naslov Versi. V zbirki naj bi bile izključno pesmi iz obdobja tridesetih let, ko je pesnik opisoval kmečko življenje. Prevode je dal oceniti lektorju za italijanski jezik na filozofski fakulteti v Ljubljani in rezultat je bil negativen, saj je bil lektor mnenja, da bi moral te prevode predelati pesnik. Sledila so posvetovanja s tržaško-italijanskimi pesniki, a zbirka je ostala le v načrtu. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

TKS / Predstavitev knjige Ane Toroš

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme