Ali vnesemo vase vse potrebno?

Z Alešem Koširjem, 34-letnim Kranjčanom, ki pa zdaj z družino (je oče dveh otrok) pretežno živi in dela v Mariboru, smo se pogovarjali o prehrani in treniranju. Aleš je namreč po izobrazbi profesor športne vzgoje, dela pa kot osebni trener, vendar takšen posebne sorte, kot bo bralec lahko zasledil, sicer pa tudi nekdanji sošolec na Škofijski gimnaziji v Vipavi avtorja intervjuja, Andreja Vončine.

Najprej zahvala za to priložnost, ker je tema pomembna, ne samo, ker je vse to čedalje bolj aktualno, ampak ljudje dejansko potrebujejo kvalitetne informacije s tega področja. Pri meni ne gre za tipičen trenažni proces, ko kdo pride, izvede vadbo, potem pa odide, temveč skušam vsakomur pomagati na več področjih – šport, prehrana, osebnost … da, skratka, nekdo lahko zgradi neko zdravo identiteto.
Do te svoje službe si prišel prek športa …
Tako je, moja zgodba, kakršno poznamo zdaj, se je začela pri športu (Aleš je sicer tudi nekdanji atlet, op. a.). Ko sem končeval študij, sem delal z osebami s posebnimi potrebami in tudi področje moje diplomske naloge so bile dejavnosti za gibalni razvoj otrok s posebnimi potrebami (kot prvotno lokacijo srečanja je sicer tudi nalašč izbral restavracijo “Druga violina”, kjer so takšne osebe zaposlene, a se zaradi ljubljanske gneče ni izšlo, op. a.). V okviru teh dejavnosti sem tudi posnel dokumentarni film, ki je bil tudi nominiran za Viktorja; v njem so nastopale osebe z motnjami v duševnem razvoju. Naslov filma je bil Nevidni, napravil pa sem, da so bili vidni, pa tudi sam sem postal viden za nekoga, in sicer za profesorja s fakultete za šport. To je bil dobrodelni projekt, a takrat še nisem vedel, da dela tudi na področju prehrane. Tako sem prek dobrodelnosti zaplaval tudi na področje prehrane po spletu nekih okoliščin. Ko športniki končamo kariere, pa ko dokončamo ljudje študij, se tudi spremenimo. Kot otrok in mladostnik sem, recimo, vedno mislil, da sta športnik in trener dva različna svetova – trener je tisti “močni”, športnik pa tisti, ki mora biti “v formi”. Nikdar pa nisem pomislil, da je tudi trener enkrat moral biti “fit”, če že zdaj ni več. Na podobni poti takšnega trenerja sem bil tudi sam, preprosto povabilo dr. Staneta Pintarja pa je predstavljalo prvi korak. Tako je tudi v življenju – spremembe se vselej začnejo pri nas, če jim le damo priložnost.
Do tebe, recimo, pride neki človek, ki bi rad napravil neko spremembo, ker je, recimo, – ne bomo politično korektni -, predebel, pa me zanima, kako pristopiš k takšnemu človeku?
Predvsem želim spoznati to osebo. Želim videti, kakšni so vzroki za takšno stanje, kakšna je želja, kako močna je … Veliko je trenutnega navdušenja, ko, recimo, vidijo spremembo svojega znanca ali prijatelja ali družinskega člana, pa bi radi tudi sami, a morda v tistem trenutku še niso pripravljeni. Najprej torej naredim analizo človeka. Najprej je zato brezplačni razgovor informativne narave. Moram videti, ali je oseba že zrela za ta proces ali ne, potem pa sledijo napotki za naprej. Najbolje je, da dobim njihovo krvno sliko, saj se navadno ljudje odločijo za spremembo šele takrat, ko je že nekaj narobe, ko se ne počutijo dobro. Lahko torej že gre za neke procese, ki pomenijo neko zdravstveno tveganje, pa je dobro to vedeti in poznati. Morda je potrebno vključiti tudi še druge strokovnjake, kot, recimo, farmacevte ali zdravnike, saj gre za neko celostno obravnavo. Ne gre namreč samo za več gibanja in športa, temveč predvsem tudi za to, kar vnašamo v svoje telo. Gre za podobne procese, kakršne poznamo pri gradnji, kjer je pomembno, da imamo kakovostne materiale, pri svojih telesih smo pa kar precej skopušni. Če se pokvari pralni stroj, ga hitro zamenjamo, podobno je z avtomobilom, ko pa pride do našega telesa, ki je sedež naše duše in duha, pa znamo skopariti do onemoglosti.
Danes so sicer mnogi prepričani, da za telesno udejstvovanje ni mogoče najti časa. Tudi sicer se ne najde časa za marsikaj. Če vzamem svoje področje, ni časa za molitev, za udeležbo pri sveti maši. Podobno se ne najde časa za branje …
V bistvu je tako, da gre za življenjski slog. Vse to mora biti del našega življenjskega sloga. Gre za preobrazbo identitete, pa ne v smislu osebne izkaznice. Gre za zelo močno spremembo osebnosti, ker gre za spremembo naših dnevnih vzorcev, naših vrednot. Težava je, da velikokrat na prvem mestu nismo mi sami, ampak ima prednost vse drugo. Kakorkoli že, smo načeloma mi sami zelo nizko na tej lestvici, prej ali slej pa se pokaže težava, da naše telo ne more več dohajati zahtev sodobnega časa in ne more izpolniti naših pričakovanj. Pri današnjih generacijah se to začne lahko že pri dvajsetih ali tridesetih letih oz. celo v najstniških letih … Preprosto ne funkcionirajo in je vprašanje, ali bodo sploh dosegli starost svojih staršev. Gre torej za vprašanje našega življenjskega sloga in naše osebnosti – ali smo to pripravljeni spremeniti ali ne.
Danes imamo razne diete, ko bi mnogi radi na hitro spreminjali stvari na bolje, na hitro in čim bolj na lahko.
Zelo sem vesel tega vprašanja. Odsvetujem praktično vse diete kot take. Načeloma gre za neke kalorične in hranilne restrikcije, ki pa na dolgi rok niso dobre. Kdor želi shujšati, ohranjati telesno težo, skrbeti za zdravje, mora imeti zlasti zdrav vzorec prehranjevanja. To mora biti osnova – ne dieta, ampak prehranjevanje, ki telesu zagotovi vsa potrebna hranila, ki jih potrebuje za svoje normalno delovanje. Težava sodobnega človeka so, kot sem že omenil, prioritete, saj te določajo izkoristek našega časa. Druga zadeva je ta, da v telo ne vnesemo dovolj hranil. Imamo hrano, ki je sicer kalorično zelo bogata, a hranilno precej siromašna.
Danes je veliko poudarka, da so stvari “bio”, ekološke in podobno.
Zelo poudarjam lokalno, domače in sezonsko. Kar zadeva pa omenjene kriterije, lahko pride in dejansko prihaja tudi do veliko zlorab. Načeloma je tako, da, če je nekaj pridelano ekološko in bio, imamo tudi večjo verjetnost, da je to bolj kakovostno, ni pa to stoodstotno zagotovilo. Moje osnovno vprašanje je vedno, ali dosežemo hranilni vnos, ki ga naše telo dejansko potrebuje, ali ne. To ne velja na ravni kalorij, temveč na ravni makro in mikro hranil. Gotovo je nekaj resnice v tem, vendar pa moramo biti pozorni, ker so cenovne razlike lahko zelo velike, saj lahko kaj prodajajo tudi za tisoč odstotkov dražje, a zaradi tega ni nujno, da je bolj kvalitetno od drugega. Najbolje je najti lokalne vire, ki so tudi cenovno dostopni, kar pa v naših krajih ne bi smelo predstavljati in dejansko ne predstavlja težav. Vedno se najdejo pridelovalci, če nimamo tudi sami svojega vrtička ali vrta, čemur mi Slovenci pravimo njiva.
To vse zagotovo imamo, a kaj, ko raje kot do kmeta, ki lahko prodaja svoje pridelke tudi praktično v središču mesta ali pa je treba iti le nekaj kilometrov stran, gremo do veleblagovnice ali nakupovalnega središča.
Toda, kaj pa smo v resnici prihranili? Meni se zdi zelo visoka cena tega, da se, recimo, ne moremo skloniti, da bi se igrali z otrokom, da se upehamo po nekaj narejenih stopnicah – to je v resnici drago. Ko ni zdravja, bi zanj marsikdo plačal z veliko več od premoženja, ki ga ima, vendar je večinoma takrat že prepozno. Tako da je v resnici drago biti nezdravi. Spet pridemo do identitete in prioritet. Ali torej damo sebi prednost? Se cenimo v dovoljšnji, dovolj zdravi meri? Se imamo radi, se spoštujemo? Pa konec koncev ne gre samo za odnos do samih sebe, temveč do skupnosti, do okolja … Všeč mi je, da se po mnogo letih slabega odnosa in celo prezira do lokalnega, do kmeta, pridelovalca spet začenja ceniti domače, se spoštuje zemlja in kar nam ponuja. Že po okusu je lahko komu jasno, da se nekaterih stvari sploh ne da primerjati. Najpomembnejša pa je vseeno hranilna vrednost. Gledal sem neko študijo, koliko časa v ZDA potrebuje jabolko, da pride od drevesa do potrošnika, pa sem bil sprva zgrožen, saj je bilo potrebnih 14 mesecev. A saj niti pri nas ni drugače, ko spomladi dobivamo jabolka iz prejšnje sezone …
Če mogoče še odgovorim na vprašanje, kaj pa meni pomeni hrana … Hrana so v bistvu naša čustva. In če primerjamo, je tako, kakor je lahko, recimo, razprava v politiki zelo vroča. Razprava o veri je lahko zelo vroča. Prav tako je zelo vroča lahko tudi razprava o prehrani. To pa zato, ker je to naša identiteta in intima, zelo velika intima. Po letih dela z ljudmi sem torej spoznal, da je prehranjevanje naša identiteta, tudi čustvena. Velikokrat tako zadenemo ob neki bran ali zid, ker gre pri prehranjevanju za neke navade, stvari, ki smo jih prinesli iz otroštva, spomine, čustva … Mi komuniciramo po hrani. Načeloma že dan začnemo oz. naj bi ga začeli s hrano, če damo poudarek na zajtrk in poznamo vrednost tega prvega obroka. Pri vseh praznovanjih in ob drugih priložnostih komuniciramo tudi prek hrane, zato tudi tako vroča tematika. Ljudje smo si med seboj zelo različni, zato pa so tudi diete tako uspešne – poznamo jih nekaj sto, da ne rečem na tisoče, z rahlimi odtenki, ki se jih ljudje poslužujemo, ko bi pa osnova moralo biti zdravo in uravnoteženo prehranjevanje. Gre torej za identiteto, potem je pa vprašanje posameznika, koliko je odprt in pripravljen, pripravljen tudi na to, da poskusi kaj drugačnega. Spet pa pridemo do tega, da je najtežje spreminjati samega sebe. Kot pametujemo o politiki ali nogometu, kjer bi vsi lahko bili selektorji, tako je tudi glede prehrane, vendar so tu tista dejstva, ki držijo, ki pa so včasih boleča. Dotikajo se namreč naše intime in tega še nismo pripravljeni spreminjati, ali pa so dejstva preprosto drugačna od naših pogledov, pa se tem nismo pripravljeni odreči.
Kaj pa povezava med človekom in okoljem?
Albert Einstein je dejal, pa je imel prav, da takrat, ko ne bo več čebel, tudi ljudi ne bo več. Zemlja nam zagotavlja preživetje, če pa do nje ne bomo imeli nekega odnosa, nam preprosto ne bo mogla več dati tistega, kar od nje pričakujemo. Zanimiva je v tem pogledu filozofija domorodnih severnoameriških ljudstev, ki niso poznali lastnine kot take, pa so dejali, da zemlja ni naša. Dejali pa so, da nam je tisto, kar nam je trenutno dano, dano od naših vnukov. Od nas je torej odvisno, kaj bomo iz tega naredili, da bo tem vnukom izročeno. Ni tako težava v tem, ali je to mogoče narediti, ker to je, vprašanje pa je naša pripravljenost, da to storimo. Dejstvo pa je, da se bomo morali pošteno potruditi, ker so nam nekatere stvari preveč samoumevne in smo “instant populacija”, kakor je bilo omenjeno. Želimo tisto, kar je najlažje, kar je takojšnje. Gremo v trgovino, ne poznamo pa celotnega procesa, kako do kakega živila ali izdelka pridemo. Ne vemo, kaj da narava, kaj pa naredijo potem ljudje, da mi lahko jemo določen obrok.
Danes je precej v modi tudi vegetarijanstvo, morda še bolj veganstvo. Kaj meniš glede tega?
Spet se vračam k svojemu osnovnemu in prvemu vprašanju, ali dostavimo svojemu telesu vsa potrebna hranila? Imamo različne načine ali identitete prehranjevanja, kjer vsi poznamo tisto vsejedo, potem imamo pa tudi še, recimo, vegetarijanstvo in veganstvo, oboje pa se spet deli na številne podskupine. Človek se lahko prehranjuje tudi izključno rastlinsko, če želi, pa je lahko popolnoma zdrav, približno kakor tisti, ki se prehranjuje mešano, ampak mora dostaviti vsa potrebna hranila v svoje telo. Nekdo se lahko prehranjuje vegansko, pa se poslužuje precej veganskega “junk fooda”, ki ga v trgovinah ne manjka, pa nima nobenih bistvenih prednosti pred mešano prehrano. Če se sprašujemo po tem, ali je možno, potem je možno, vendar mora biti v ospredju sestava obroka, ne pa neka filozofija, saj je navadno bolj vprašanje odnosa do živali. Navadno gre bolj za vprašanje, da hrana ni živalskega izvora, ne pa za vprašanje, da gre za kakovostno in hranilno dovolj bogato prehrano. Ljudje se vselej postavljamo v neke skupine, kjer se dobro počutimo, vendar se moramo vprašati vedno, kakšen učinek ima dolgoročno moj vzorec prehranjevanja, ali torej telesu damo vse, kar potrebuje, ali tvegana živila omejimo v zadostni meri, da na dolgi rok ne bodo imela negativnega zdravstvenega učinka. Smo to, kar jemo, po nekih podatkih bi bilo potrebnih do 70 odstotkov manj obiskov zdravnika, če bi se ljudje primerneje prehranjevali.
Če bi prav na koncu lahko bil še nekoliko konkretnejši glede tega, kaj bi to bila kakovostna živila, kakovostna hrana, uravnotežena prehrana …
Skušal bom glede tega biti karseda jedrnat. Če pogledamo nekoliko drugače našo zgodovino – pa pustimo tisto o tradicionalnem slovenskem zajtrku po šolah, ki to ni -, pa vprašamo svoje stare starše, kako pogosto so jedli meso, kaj so jedli sicer. Ne govorimo o tem, kaj se je ob nedeljah, kaj nam pripravljajo danes oz. v letih sorazmerne blaginje, ampak o tem, kaj so jedli pred tem. Treba je jesti lokalno, sezonsko, domače, se držati čim bolj stran od močno procesiranih živil. Zlasti moramo paziti pri vnosu maščob v svoje telo, saj imajo lahko številna živila zelo visok maščobni delež v sebi, nikdar pa ne smemo pozabiti na hrano rastlinskega izvora, zlasti na zelenjavo, predvsem pa tudi na vnos rastlinskih beljakovin. Uživati moramo polnovredna žita, krompir, ki je neke vrste slovensko “superživilo”… Tu ne bi govoril o t. i. “karbofobiji”, strahu pred ogljikovimi hidrati, kar bi mogoče bilo primerno za kak drug članek. Ne smemo pozabiti na stročnice, ki so zelo bogate z vlakninami. Zdaj je tudi čas jagodičevja, ki je zelo primerno. Sadje je pomembno in ga lahko jemo v primernem času in toliko, kolikor nam ustreza, vendar ne smemo nikdar pozabiti na zelenjavo. Zelenjava ima prednost pred sadjem. Pojesti je moramo čim več – tu ne moremo zgrešiti. Še enkrat opozarjam na vnos maščob, pri katerih raje poiščimo primarne vire, kot so, recimo, oreščki, avokado, oljke … Zlasti pa maščob ne smemo segrevati ali pregrevati, pri tem mislim zlasti na olja. Če že uporabljamo, uporabljajmo v majhnih količinah in ne pregrevajmo – v ponvi danes olje nima kaj iskati, pa ne glede na poreklo ali sestavo.
Zahvaljujem se za pripravljenost in prijaznost, saj sva kar lepo pregledala naše področje, našo temo.
Z veseljem.
(Iz priloge Bodi človek! 3.8.2017)

Piše Andrej Vončina / Pogovor: Aleš Košir

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme