Ali sta urbanizem in arhitektura Nove Gorice tudi kulturna dediščina?

Piše: Iva Koršič

Spletno predavanje dr. Alenke Di Battista

Navedeno vprašanje s pritrdilnim odgovorom je bilo naslov spletnega predavanja, ki ga je v organizaciji JSKD Nova Gorica imela dr. Alenka Di Battista, po rodu iz Števerjana, od l. 2019 zaposlena kot konservatorka na Območni enoti Nova Gorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Tu pokriva področje profane in naselbinske dediščine na območju občin Idrija, Tolmin, Kanal, Nova Gorica, Ajdovščina in Vipava. Takoj po diplomi z dvopredmetnega študijskega programa zgodovine in umetnostne zgodovine Filozofske fakultete v Ljubljani (2011) se je zaposlila na umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU. l. 2017 je na Podiplomski šoli ZRC SAZU zagovarjala disertacijo z naslovom Arhitekturno ustvarjanje med obema vojnama na Slovenskem. Revija Arhitektura in krog njenih sodelavcev. Za diplomsko nalogo z naslovom Nova Gorica in Velenje. Čudeža socialistične gradnje v drugi Jugoslaviji je prejela fakultetno Prešernovo nagrado. Prav o arhitekturi in urbanizmu Nove Gorice, zgrajene po drugi svetovni vojni, v času skupne države socialistične Jugoslavije, in o umetnostni vrednosti njenih zgradb je tekla beseda na omenjenem predavanju. Domači in tuji strokovnjaki se šele v zadnjih 30 letih ukvarjajo z varovanjem in ohranjanjem urbanizma in arhitekture 20. stol.; le-ta ima navadno negativen predznak, zato ni vzdrževana in obnovljena, kot bi morala biti. Predavanje Di Battistove je želelo biti vzpodbuda za razmislek o raziskovanju in varovanju te kulturne dediščine. Uvodoma se je predavateljica ob zgodovinskem pregledu nastanka in razvoja Nove Gorice zaustavila pri pojmu “modernistična arhitektura”, s katerim  označujemo stavbe 20. stoletja, ki kažejo “izčiščene, preproste oblike”. Arhitekti so se v tem obdobju opirali na historizem iz 19. stoletja, ki je povzemal elemente iz starejših obdobij. Za gradnjo so uporabljali nove materiale, beton, jeklo, železobeton, in uvajali nove tehnologije. Zavzemali so se za to, da bi bile mestne zgradbe funkcionalno urejeni objekti, navadno prosto stoječi v zelenju, dvignjeni nad zemljo, z ravnimi terasastimi strehami in zastekljenimi površinami, brez nosilnih sten. Značilni zanje so stebri, horizontalna okna in svobodno oblikovano pročelje. Konservatorka je obrazložila, kaj je urbanistični urbanizem: tj. delitev mestnega tkiva na osnovi glavnih funkcij človeškega življenja. Mestno tkivo je bilo razdeljeno na štiri cone, namenjene delu, bivanju, rekreaciji in prometu; to je diametralna razlika med nekdanjimi in sodobnimi urbanističnimi zasnovami mest. Vzporedno s to arhitekturo je nastalo tudi spomeniško varstvo, ki je skrbelo predvsem za varovanje starejših naselbinskih območij in arhitekture. Varovanje arhitekture 20. stol. se je začelo v 90. letih 20. stol. Pri tem imajo pomembno vlogo Svet Evrope in razne listine iz tedanjega časa (atenska, madridska) ter ustanove (Docomos in Icomos, ki imata oddelka tudi v Sloveniji). 

Alenka Di Battista je večji del predavanja namenila podrobnemu opisu območja naselbinske dediščine Nove Gorice. Pri svojem delu se je lotila evidentiranja kar obširne dediščine arhitekture in urbanizma Nove Gorice, ki ni še vsa vpisana v Register kulturne dediščine. Kot vir je uporabila raziskave različnih avtorjev (tudi Vinka Torkarja, ki je oral ledino na tem področju), gradivo raznih razstav, knjigo Tomaža Vuge, doktorsko disertacijo Tine Jazbec itd.. Ker evidentiranje stavb še poteka, je predstavila le njegov izbor. Vanj je umestila tudi železničarske bloke ob železniški postaji, ki so bili tam pred nastankom mesta (taki so vzdolž vse bohinjske železniške proge) in bloka ob Erjavčevi in Prvomajski ulici (te najdemo tudi  pri železniški postaji na Trbižu).

Načrt za Novo Gorico je naredil Edvard Ravnikar (od l. 1948 do l. 1951); pri tem se je naslonil na načela urbanističnega mesta, kodificirana v atenski listini. Bistvo je center mesta, zasnovan vzdolž glavne ulice. Glede na posamezne funkcije je mesto razdelil v cone: območje Kromberka je bilo določeno za industrijsko, na severnem in južnem delu za rekreacijsko, na zahodnem za stanovanjsko cono. Leta 1957 je v to območje vključil tudi Erjavčevo ulico, ki je nekoč povezovala Gorico z njenim pokopališčem. Po Ravnikarjevi zasnovi so bili zgrajeni stanovanjski bloki na južnem odseku magistrale, glavni trg in pomembnejše stavbe okoli njega, občinska stavba in ulična zasnova mesta. Iz tega časa so zelene površine, danes imenovane borov gozdiček. Objekti v zelenju so postavljeni pravokotno na glavno os in spadajo k prvemu sklopu tega tipa blokov, nastalih v povojni Jugoslaviji v letih 1947-48, ki so vpeljali nov tip kolektivne stanovanjske gradnje. Arh. Ravnikar je večjo pozornost namenil oblikovanju zunanjščine. Pravokotno monotono obliko je poskusil razgibati na severni strani z vhodnimi portali, na južni pa z ložami; strešina je poševna. Pritličje je bilo namenjeno različnim uradom ali trgovinam. V petdesetih letih je rast Nove Gorica bila vodena lokalno, razvijala se je v jugozahodnem delu. Iz tega časa je načrt Božidarja Gvardijančiča, ki je predvidel razpršeno gradnjo in uvedel novo tipologijo stanovanjskih blokov, t. i. šestorčkov, ki sestavljajo zaključen ambient od Erjavčeve do Vrtne ulice. V drugi polovici 50. let 20. stol. je bila širitev mesta zaupana kreativnemu ateljeju iz Ljubljane, ki je v zasnovi mesta uvedel diagonalo, vodečo proti Solkanu. Iz tega časa so načrti za stolpnice, predvidene južno od glavnega trga in severovzhodno od današnje občinske stavbe in na današnjem Bevkovem trgu. Od teh so zgradili le t. i. Nebotičnik, železobetonsko zgradbo, s cikcakasto severno fasado in južno z balkoni. V to obdobje spadajo blok Manufakture, imenovan čebelnjak, ker spominja na satovje (prefabricirani betonski elementi, polovični šestkotniki), stavba sodišča (delo Janeza Premca) z baldahinom, stopniščno fasado, členjeno z lamelami in okenskimi odprtinami, in avtobusna postaja (Lilivoj Lapuh), v kateri vmesni prostor zamejujejo velike steklene stene z aluminijastimi okvirji. Značilne za to dobo so tudi atrijske hiše. Iz druge polovice 60. letih 20. stoletja je trgovski center, eno izmed prvih in pomembnih del v opusu Marijana Vrtovca. Konstrukcija stavbe je skeletna. Streha je ravna, značilni so vidni beton, izstopajoči betonski napušči, idealni za sprehajanje pešcev. Osnovni koncept trgovske ulice je ohranjen do danes in ima še zdaj funkcijo živahnega središča. Vrtovec je s tem vnesel nove pristope v načrtovanju mesta z vzpostavitvijo peš ulice (podobno kot v Velenju, l. 1965; morda po zgledu prve peš cone v Rotterdamu). V cono trgovskega centra je umeščen tudi Salon Meblo z značilnostmi slovenske povojne arhitekture: betonska konstrukcija plastično modelira zunanjščino objekta z zastekljenim pritličjem; nadstropje je obloženo s keramičnimi ploščicami, ki poudarjajo horizontalnost stavbe, okenske odprtine z betonskimi okenskimi senčili pa njeno razčlenjenost; streha je oblikovana s trapezastimi venci.

V pomembnejše zasnove mesta spada tudi Cankarjevo naselje, stanovanjska soseska, ki je pojem urbanistične organizacije zasnove mest v 60. letih na Slovenskem in Jugoslaviji. Mesta so bila razdeljena na stanovanjske četrti, oblikovane okoli centra ob glavni prometni ulici, predvidevale so različne tipologije stanovanjskih sklopov, vmesni prostor pa naj bi bil za otroška igrišča. Prvi načrt za Cankarjevo naselje (celotno območje je bilo razdeljeno na sedem karejev, vsak kare je predvideval gradnjo od 200 do 300 stanovanj) je nastal l. 1965. Ob Gradnikovih brigadah in Rejčevi ulici so bile predvidene najvišje stavbe, nižje proti vzhodu, vrstne hiše pa proti zahodu. Načrt zanje so izdelali različni arhitekti, avtor celotne zasnove je Tomaž Vuga. Predavateljica je omenila za razvoj šolskih stavb pomembno funkcionalno zasnovo šole in šolskega centra Jožef Srebrnič arhitekta Marijana Vrtovca.

Ob koncu je opozorila, da je za ohranjanje in varovanje omenjenih in drugih stavb bistveno to, da se ob premišljenih, celostno organiziranih posegih na objektih in v prostoru ohranjajo njihove prvotne značilnosti. Pomembno je tudi dokončati evidentirati in ovrednotiti urbanizem v Novi Gorici. Vso arhitekturo je treba vpisati v Register kulturne dediščine in v Občinski prostorski načrt. Nujno je treba vzpostaviti boljše sodelovanje z lastniki in upravniki teh stanovanjskih objektov in lokalnimi ustanovami, ki delujejo na področju.

Zavod za kulturno dediščino bi moral imeti večjo pristojnost pri odločitvah, je še poudarila dr. Di Battista.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme