Ali še želimo ohraniti slovenstvo v naših občinah?

Piše: Marjan Drufovka

Razmišljanje o prihodnosti slovenske šole v Italiji

Majhno je lepo in dobro. Oziroma celo odlično. Majhne stvari so tiste pomembne in koristne ter so največ vredne. A vendar v stvarnem, vsakdanjem življenju posameznika žal večkrat opažam, da ni tako. Prepogosto gredo dolgoročna načrtovanja, ključne odločitve kadrov celo v nasprotno smer.

Števerjanska občinska uprava od vedno daje veliko pozornosti in sredstev otroškemu vrtcu in osnovni šoli, ker sta temeljna stebra naše vasi. Upam si trditi, da sta obe poslopji tudi v najboljšem stanju, vsaj na Goriškem. Otroški vrtec ima svojo kuhinjo, osnovna šola notranjo telovadnico, obe ustanovi zunanje igrišče in stojita v čudovitem naravnem okolju. V njih se gradi prihodnost naših otrok in naše celotne briške slovenske vasi. Zaradi tega je in mora ostati naša prva skrb ohranitev teh dveh vzgojno-izobraževalnih ustanov. A vendar bo v prihodnjih letih obstoj vaškega vrtca in osnovne šole vprašljiv. Ne smemo pozabiti, kjer sta vrtec in osnovna šola, tam je življenje. Skrb za njuno ohranitev na območju si moramo vzeti k srcu prav vsi, saj imajo take vasi, občine slavno tradicijo in lepo prihodnost. Ti ustanovi vzgajata naše otroke v odrasle, samostojne, pogumne in poštene osebnosti, ki bodo ustvarjale in prispevale h kakovosti svojega življenja in življenja naše skupnosti.

Predajajmo jim ponos in ljubezen do naše vasi. Vse to je za mladega človeka zelo pomembno. Torej vpisujmo vaške otroke v naše vzgojne ustanove. Življenjskega pomena je, da se vsi občani zavedamo, da predstavljata občinski vrtec in osnovna šola neizmerno bogastvo za prihodnost naše skupnosti; zato vas naprošam, da z veliko pozornostjo, predvsem mladi starši, sledite tem ustanovam. Mlade družine v Števerjanu se tega problema v celoti zavedajo in tako so pred meseci soglasno želele ponovno vzpostavitev celodnevnega pouka na vaški osnovni šoli in sprožile postopek. Odločitev staršev je z zadovoljstvom sprejel ravnatelj Večstopenjske šole Gorica Davide Clodig, a prošnja ni bila pozitivno ocenjena na deželnem šolskem uradu Furlanije – Julijske krajine, ki očitno svoj pogled namenja le golim številkam. Treba je povedati, da je ravnatelj Clodig zelo pozoren pri vodenju izobraževanja in predvsem na potrebe staršev in ozemlja. Medtem se števerjanski starši skušajo organizirati za podaljšano bivanje oz. za popoldansko varstvo otrok do 16. ure. A to je že zgodba zase.

Vprašanj je veliko, a žal odgovorov zaenkrat bolj malo. Še najbolj pomembno pa je to, da je sogovornikov na pretek, a trenutno ne vemo, kdo bo posegel v to kompleksno tematiko. Katera pot bo izbrana? Bomo gradili velike (celo prevelike) šolske centre in zapirali izobraževalne ustanove po vaseh? Kakšno prihodnost si želimo dati celotni naši skupnosti? Bomo zagotovili delovna mesta našemu šolskemu osebju? Starejše generacije Števerjancev so stalno poudarjale, da je kraj, vas brez vrtca, osnovne šole, cerkve mrtev! Res je, da je demografski padec očiten in da so številke za prihodnja leta neusmiljene, a tudi v preteklosti je že bilo tako. Pred slabimi dvajsetimi leti je števerjanska osnovna šola zabeležila še hujši padec števila vpisanih otrok, skupno jih je bilo le šestnajst. Število otrok na osnovnih šolah v letih niha, a to je povsem normalno. Naj povem, da bo v prihodnjem šolskem letu obiskovalo otroški vrtec Kekec deset otrok, osnovno šolo Alojz Gradnik pa triindvajset otrok, kar sedem fantkov bo v prvem razredu.

Govori se, da bodo števerjansko osnovno šolo na dolgi rok zaprli. Danes nas hvala Bogu rešujeta dve pomembni besedici, in to sta gorato območje, tista majhna, a bistveno pomembna inačica goratosti, a to ni dovolj! In pomislite, da nam je to prav prejšnja levosredinska deželna oblast hotela odvzeti. Vsekakor si ne smemo dovoliti, če je naša prva prioriteta slovenski razvoj Brd, okraja Brda, izgube goratosti zaradi nekaterih olajšav, in to tudi upravičenih, ki jih gorata območja do danes še imajo. Seveda če nam gre za razvoj tega okraja v narodnostni luči in usodo Števerjana. Na celotnem briškem območju je nešteto majhnih in srednje majhnih kmetij in upam si trditi, da jih je več kot polovica v slovenskih rokah. A tudi tu zaidemo v drugo poglavje.

Danes živimo na svoji zemlji, a stalno, vsakodnevno okrog nas čutimo nenaklonjenost odločitev našemu slovenskemu ozemlju. V času globalizacije se vedno bolj širi vsesplošno prepričanje, da je večje lepše, ugodnejše, koristnejše, gospodarnejše. Mi, Števerjanci, smo nekomu morda trn v peti, a smo čisto nasprotnega mnenja in prepričanja: biti majhen ni znak šibkosti, to je znak varčevanja in učinkovitega posega v primeru katerekoli težave. Dosedanja pravila slovenskega šolstva v Italiji so jasna: z desetimi otroki se vzpostavi nov razred, večrazrednica lahko ima do osemnajst otrok ipd. V števerjanski osnovni šoli bomo v naslednjem šolskem letu prešli iz trirazrednice na dvorazrednico, a to ne predstavlja staršem nobenih težav. Vprašati pa se moramo, ali je morda umestno spremeniti pravila. Italijanska manjšina v Sloveniji pri tem prednjači, saj se v njihovih osnovnih šolah vzpostavi nov razred s petimi otroki. Mislim, da ne moremo in ne smemo upoštevati le golih številk.

Že večkrat smo začutili okrog nas nenaklonjenost političnih odločitev našemu slovenskemu ozemlju. Večkrat smo kazali in še kažemo s prstom na vsedržavno politično oblast, deželno upravo, tokrat tudi na deželni šolski urad, upam pa, da s to gesto nihče izmed nas noče le prelagati odgovornosti pri sprejemanju odločitev in reševanju težav. Ponovni udarec prav po slovenskem človeku je zapiranje osnovnih šol v slovenskih občinah na Goriškem. Ne smemo pozabiti, da je kraj, vas brez vrtca, osnovne šole, cerkve mrtev! Ta zgodba mi ponovno daje vtis, da je občina Števerjan v mislih marsikoga že odpisana. Upam, da se krepko motim.

Marjan Drufovka, podžupan Občine Števerjan, tajnik števerjanske sekcije SSk

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme