Ali krščanstvo še prinaša odrešenje?
Za evropsko zahodno civilizacijo je značilno, da je v zadnjih stoletjih dosegla velik razvoj in omogočila mnogim narodom blagostanje, zdravje, ekonomsko in socialno varnost. Še vedno je mogoče čutiti pomen skupnega dobrega, uspehe znanosti, ekonomski razvoj in kulturo. Toda ta civilizacija nosi v sebi svojo Ahilovo peto, ki se kaže v pomanjkanju srca, duhovnosti, celovitosti. V zadnjih desetletjih so sicer moderne instant duhovnosti z Vzhoda, toda evropsko prebivalstvo in kultura sta v iskanju uspeha in uživanja zapustila celovitost, ki je bila značilna za prejšnja obdobja.
Uporniki
Ljudje smo uporniki po notranji skušnjavi, da ne poslušamo notranjega glasu in razodetja pri oblikovanju življenja. Od renesanse in humanizma do potrošništva bolehamo za uporniškim iskanjem avtonomije in neodvisnostjo pred Božjo avtoriteto ter ljubeznijo. V tej vrsti je nastop protestantizma, različnih liberalizmov, filozofskega idealizma in materializma, velikih totalitarnih ideologij fašizma, nacizma in komunizma ter potrošniškega kapitalizma, kateremu smo prodali dušo zaradi užitkov in samozadostnega individualizma. Pri tem je uporniška pot pripeljala do kulture smrti in zatona civilizacije. V imenu ideološke sebičnosti se ubija na vseh ravneh, pred rojstvom, zlasti najbolj šibke, in potem tudi v starosti.
Namesto napora, žrtve, ljubezni in dobrote stopa v središče zanimanje mladih generacij za užitek, moč, denar in odklop. Sodobni človek postaja oddaljen od Jezusa, Cerkve, Boga, od drugih ljudi, naroda in tudi od sebe. V večstoletnem uporniškem ‘osvobajanju’ so se ljudje ločili od vsake presežnosti, pa tudi od tradicije in naravnih skupnosti. Marsikje je že družina postala breme, ki ovira pri ustvarjanju samozadostnih ‘rajskih stanj in okolij’. Vse se vrti na površini, prva vrednota večine je uživanje, imeti se dobro, se zabavati, ne misliti na nič in na nikogar, za nič biti odgovorni, pobrati čim več denarja iz skupnega dobrega. Ko pride težava, ti ljudje zbežijo, odmislijo bolečino, sklonijo glavo v pesek, se utopijo z narkotikom ali zbežijo v blaženo smrt.
Nekateri vidijo v tem času posvetenja in uporništva določeno stopnjo dozorevanja človeštva, da bi prišli do večje osebne skladnosti in odgovornosti. Toda praksa kaže v povsem drugo smer. Veja ne more živeti brez drevesa in reka ne teči brez povezave z izvirom. Oče je pustil mlajšega sina, da je odšel od doma in zapravil vse premoženje, ki mu je pripadalo. Vedel je, da bo pristal v blatu, se kesal in se vrnil. Predvsem se je moral osvoboditi od prepričanja, da oče ovira njegovo svobodo in ne more delati, kar hoče, ker ni prenesel očetove avtoritete in reda v domači hiši. Ali bodo izgubljeni sinovi in hčere še poiskali pot v očetovo hišo ali se bodo potopili v propadu in nemoči? Glavni tok sodobnega uživanja je povezan z neodločnostjo, odlašanjem in obenem z brezčutnostjo do drugih, do sebe in do Boga. Ljudje raje propadejo in se zarijejo z glavo v zemljo, kot bi se napotili domov k očetu. Napuh od prvih časov postavlja svoj prav in dela zgodbo iz njegovega životarjenja.
Kaj iščejo
Kljub odsotnosti vpraševanja in narko kulturi ostaja v srcih ljudi želja po srečanju z izvorom, po sreči in odrešenju. Nekateri ljudje tudi v tem zmedenem in enostranskem času ohranijo resnično željo po smislu in uresničenju življenja. Te predstavljata dva učenca, ki sta šla za Jezusom, ko je Janez krščeval. Jezus se je obrnil in ju vprašal, kaj iščeta. Marsikdo začuti v sebi glas Boga: Kaj želiš v življenju, zakaj se boš odločil, komu boš dal pristanek, koga boš poslušal, kje boš iskal smisel in srečo? Ti ljudje so zametki bodočega ‘Gospodovega ostanka’, ki bo vztrajal kljub nasprotovanju javnega mnenja in morebitni prevladi druge kulture in vere. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Iz priloge Bodi človek! / Piše Primož Krečič: Ahilova peta zahodne civilizacije
