Ali je konec “sladkega življenja”?

Z užitkom sem prebral zapis italijanskega pisatelja in sodelavca največjega italijanskega dnevnika Corriere della Sera Antonia Scuratija. V naslov sem nalašč dal besedno zvezo “sladko življenje”, ki je dobesedni prevod imena splošno znanega filma Federica Fellinija La dolce vita. No, Scurati pravi, da bo to življenje, ki bi ga lahko označili kot lagodno, a to je preslaba oznaka, zdaj moralo izginiti, da bi na njegovih ruševinah zrastlo drugačno življenje. Tudi ta zadnja besedna zveza najde svoj literarni naslov, in sicer v romanu Fulvia Tomizze, a pustimo razmere, ki jih nismo doživeli, doživeli so jih tisti, ki so najbolj izpostavljeni nevarnosti. O Milanu, kjer živi v Neaplju rojeni pisatelj, govori kot o mestu, kjer petdesetletniki (tudi šestdesetletniki) hodijo okrog v telovadnih copatah, a tudi o tem, da jih je ta zgodovinska zadeva, sredi katere smo, našla povsem nepripravljene. Govori torej tudi o sebi in o tem, da je končno čas, če bi ga hoteli izkoristiti, da odrastejo. A lahko uporabimo kar prvo osebo množine, ker je čas tudi za trideset in štiridesetletnike, da odrastemo. Pravi, da njegova hči ne bo v resnici spoznala tega obdobja, ker se bo zdaj, po njegovem mnenju, končalo. Gre za obdobje najdaljšega premirja, ker ne moremo govoriti o miru, ki je vselej dar od zgoraj, a dobro. Milan je bil še do včeraj najbolj razvito, bogato in bleščeče italijansko mesto, mesto mode, dizajna, Expo-ja itd., torej tudi širše po svetu zaželeno mesto, proti kateremu so težili tudi ljudje iz tujine. No, prestolnica mode je zdaj postala prestolnica covida-19, kakor poznamo bolezen, ki ji po domače rečemo kar “koronavirus”, glede na to, da je prestolnica avtonomne pokrajine, ki sama šteje več kot trideset tisoč potrjenih okužb in več kot 3.000 mrtvih, ker je kar 10 odstotkov umrlih okuženih. Pustimo zdaj medicinske vode, ki niso naše, res pa je, da je, kakor pravi naš pisatelj “neka skrivnostna kuga legla na stolpiče stolnice, kakor na prekleta mesta grških tragedij”. Največja tragedija je morda tragedija teh, ki kašljajo vse do pljuvanja krvi, a sami, “izven vsake statistike ali brez podpore, v posteljah svojih garsonjer, ki so jih opremili zvezdniški arhitekti”. Če pogleda skozi okno, vidi tam minimarket šrilanških priseljencev, ki je še do včeraj nekako štrlel ven v tem okrožju blizu centra, kjer živi, danes pa je romarsko središče tistih, ki so še do včeraj zviška gledali na to trgovino, ker pač ni imela njihove priljubljene živilske znamke ali znamk. Morda so zahajali v središče z nesramno previsokimi cenami ‘Eataly’, kamor sva šla na kosilo med lanskimi prvomajskimi počitnicami z gospo Klaro, sicer T’minko. Še do včeraj so svoje eksotične rastline na balkonu ali okenskih policah obdajali s tistimi cunjami, nam pravi Scurati, iz katerih so si zdaj naredili nekakšne provizorične maske, s katerimi čakajo na metrski razdalji pred omenjeno trgovino. Pravi, da ne pomiluje teh ljudi, ki so odrasli, a vendarle neskladni sami s seboj in kažejo tisti zmedeni pogled otrok, ki so jim nekaj vzeli. Še do včeraj so bili del tistih ljudi, ki so bili najbolj premožni, varni, ki so najdlje živeli, bili najbolje oblečeni, četudi, dodajam, morda ne najbolj okusno, vsekakor pa so bili tudi najbolje rejeni in urejeni vseh časov, morda ne od vseh, ki so hodili po tem svetu, kakor pravi pisatelj, a zagotovo glede na vse tiste, ki so kdajkoli hodili po italijanskih tleh, morda evropskih. Pri petdesetih letih so se tako znašli v vrsti za kruh, kar ni tuje starejšim generacijam naših bralcev oz. tudi sodelavcev. Njihovo vajeništvo je bilo dolga priprava na televizijsko neresničnost. Pri dvajsetih so v domači dnevni sobi gledali po TV zalivsko vojno, prvo vojno v neposrednem prenosu. Pri tridesetih so jih obstreljevali s televizijsko grozo, ko so jih imeli štirideset, so po televiziji videli, kako so trume ljudi priplule na plaže njihovega dopustovanja. Vsi veliki prizori njihovega življenja so bili televizijski prizori, postali so bojevniki v svojih dnevnih sobah, kopalci na plažah migrantov, travmatizirani preživeli večerov, preživetih pred TV ekranom, zdaj pa so v vrsti za kruh. V to generacijo spada tudi moj starejši brat, ki bo letos praznoval, Bog daj!, petdeseti rojstni dan. Njihovo otroštvo je bilo napolnjeno z japonskimi risankami (k sreči pri nas še z drugim, a pisatelj govori o Milanu), njihova mladost polna nekih sobotnih zabav, za katere so cel teden živeli… no, bolj životarili, se vlekli čez druge dni. Ko so Milančani odrasli, nam pravi Scurati, so imeli neko drugo trojico, kateri so vse žrtvovali, sestavljeno iz: pobesnelosti dela, ekstaze outlet trgovin in sladkosti wellness centrov. Živeli so dobro, bolje od kogarkoli drugega, a vendarle so v resnici bili življenjsko neizkušeni, saj nikdar niso poznali nobene temne plati, pa tudi nekih eksistencialnih vprašanj si niso zastavljali. “Zdaj, z že sivimi ali pobeljenimi lasmi in okroglimi trebuhi ter pljuči, polnimi tesnobe, pa so v vrsti za kruh”. Bili so kompulzivni turisti, obkrožili so svet, ne da bi šli iz hiše, v smislu, da jih bližnja okolica kaj dosti ni zanimala, razen bližnji park ali zelenica, kamor so peljali na sprehod psa ali pse, zdaj pa njihov dom predstavlja meje njihovega sveta. “Trpeli so samo notranje drame, zdaj pa jih drama zgodovine izstreljuje na ognjeno bojno črto globalne pandemije. Imajo hišo ob morju in mobi zadnje generacije, pa so vendarle v vrsti za kruh; imeli so več psov kot otrok, zdaj pa tvegajo življenje, da bi peljali svojega pudla scat”. Scurati pravi, da jih gleda pomilujoče, ker so bili najsrečnejša generacija človeške zgodovine, a so morali doživeti konec svojega sveta prav v tistem času, ko so začeli postajati prestari, da bi lahko upali v neki prihodnji svet”. In vendar bodo to morali storiti, to bodo storili, o tem sem gotov. Morali si bodo predstavljati svet, ki so ga bili prisiljeni spoznati v teh dneh… ”, svet, ki se sprašuje marsikaj. “Ena doba je prešla, nova bo nastopila. Jutri. Danes je treba biti v vrsti za kruh… Še zadnjič se ozrem z okna na svoje sodobnike, milanske someščane, na mladostnike, ki so se naenkrat postarali: kako veliki in patetični so s svojimi športnimi copati in kirurškimi maskami! Čutim pomilovanje, jih razumem, z njimi sočustvujem. Čez le nekaj sekund bom v vrsti skupaj z njimi”.
Zelo dobro napisano, a nam ne bo nič pomagalo, če si ne bomo tudi mi izprašali vesti ob tovrstnih zapisih.

Piše Andrej Vončina: Skozi drugačno prizmo (25)

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme