Ali bo Katalonija postala neodvisna država?

Kosovel je bil prepričan, da morajo evropski narodi enotno stopati prihodnosti naproti, vsak pa naj pri tem ohrani svoj obraz. Istega mnenja je tudi vodilna politična garnitura katalonske dežele, ki je v zadnjih letih osnovala svoj politični konsenz prav na vprašanju neodvisnosti od španske države. K temu je s svojo neomajno politično in diplomatsko pozicijo nedvomno prispeval Madrid sam, ki je že večkrat zavrgel katalonske zahteve po vsaj večji davčni avtonomiji: Katalonija namreč prispeva kar 20-odstotni delež bruto proizvoda, zagotavlja Španiji 30-odstotni izvozni promet, sama prispeva skorajda polovični odstotek celotnega španskega turističnega sektorja. Davčni odmerek Katalonije Španiji znaša 20 %, od Madrida pa Barcelona prejema ‘le’ 14,2% priliva: se pravi, da je Katalonija v odnosu do države v izgubi. Čeprav se ta nesorazmerja pogosto ali celo vedno dogajajo v posameznih državnih enotah (razlika med Lombardijo in ostalimi italijanskimi deželami je na primer še kako očitna), bi se krepko ušteli, ko bi vprašanje katalonske neodvisnosti utemeljevali zgolj na gospodarski podlagi. Neodvisnost, o kateri se bodo Katalonci izrekli prihodnje leto, temelji na veliko globljih zgodovinskih in narodno-etničnih vzvodih. Dejansko temelji na tistem prekletem 11. septembru 1714, ko je katalonska država prenehala biti samostojna in postala del španskega kraljestva. Njene avtonomistične želje od takrat niso nikdar zamrle in se mestoma začasno tudi udejanjile (s prvo katalonsko republiko sredi 19. stoletja). Vseskozi pa je zgodovino Katalonije koval neusmiljen odnos osrednjega središča oblasti v Madridu, ki je višek zatiralne politike izvajal po prevzemu moči fašističnega generala Francisca Franca. Takrat je bil katalonski jezik prepovedan, katalonske šole zaprte, avtonomija odvzeta: skratka, usoda, ki jo Slovenci v Italiji dobro poznamo.
O vsem tem je bil govor v Peterlinovi dvorani v torek, 19. novembra, ko je na skupnem večeru Društva slovenskih izobražencev in Slovenskega kluba katalonski intelektualec in zagovornik neodvisne prihodnosti te španske dežele, Aureli Argemi, v pogovoru s prijateljem Bojanom Brezigarjem podrobneje spregovoril o Kataloniji in njenem boju za neodvisnost. Katalonski gost uglajenega nastopa in prijazne besede je vse svoje življenje posvetil bitki za neodvisnost te iberijske dežele: to je storil zlasti na kulturnem področju, saj je po padcu Francove diktature ustanovil znanstveni inštitut za katalonščino. Bil je tudi dolga leta tesni sodelavec opata Escarreja, znanega protifašista in ostrega nasprotnika diktature, in se z njim tudi zatekel v Italijo.
Za Argemija je vprašanje o prihodnjem referendumu leta 2014 ključnega pomena.
Ni pa prvič, da so Katalonci jasno postavili Madridu svoje zahteve. Osrednja španska vlada je spremembi katalonskega statuta – za katerega je glasovala večina Kataloncev – nasprotovala, ustavno sodišče pa ga je razveljavilo, kar je posledično okrepilo stranke, ki zagovarjajo maksimalistična odcepitvena stališča. V zadnjih letih so si tako sledile množične manifestacije (zadnja je štela celo 1.600.000 zagovornikov neodvisnosti) in referendum po krajevnih upravah, ki pa je imel le sondažni cilj: kar 93% volilnih upravičencev se je izreklo za neodvisnost.
Argemi je obrazložil, da bo izid novega referenduma prihodnje leto dokončno obveljal v odnosu med Barcelono in Madridom. Težko pa bo španska vlada sploh dala svoje privoljenje, kaj šele, da bo sprejela njegov končni izid v primeru zmage avtonomističnega glasu. Kot je zatrdil Argemi, se vrstijo raznolike ofenzive španske vlade, od politično deklarativnih (gospodarski minister je izjavil, da bi v primeru odcepitve Katalonije Španija gotovo ‘skrahirala’) do vojaško ustrahovalnih (vojaška letala so pred nedavnim dvoumno letela nad Katalonijo).
Besede katalonskega gosta so imele posebno težo zlasti zato, ker je špansko diktaturo okusil na svoji koži. Zato ve, da so Španci vajeni vojaških ‘prepričevalnih’ akcij; dejansko polovica španske populacije odločno nasprotuje katalonski neodvisnosti, druga polovica pa tej potezi nasprotuje nekoliko manj odločno. To pomeni, da Katalonci sploh ne morejo računati na ‘notranjo’ podporo, še zlasti ne v tem hudem kriznem obdobju (o katalonskem finančnem prispevku Španiji smo poprej spregovorili). Vprašati pa se moramo, ali bi EU katalonski korak sploh podprla. Ali se niso glede tovrstne podpore spraševali tudi pomladniki naše matične domovine pred dvaindvajsetimi leti?
IG

V Peterlinovi dvorani je bil gost na skupnem večeru Društva slovenskih izobražencev in Slovenskega kluba katalonski intelektualec in zagovornik neodvisne prihodnosti te španske dežele, Aureli Argemi.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme