Intervju

Aktivno spremljajo dogajanje na državni in svetovni ravni

Aktivno spremljajo dogajanje na državni in svetovni ravni

Piše Katja Ferletič: Pogovor / Mladi univerzitetni študentje, oblikovalci glasila Scofinare

Sconfinare je časopis, ki ga ustvarjajo študentje fakultete Mednarodnih in diplomatskih ved Univerze v Trstu s sedežem v Gorici. Pri delu sodeluje zelo veliko mladih, ki redno ali občasno objavljajo svoje zapise v papirnati izdaji časopisa in na spletu. Pogovorili smo se z Margherito Girardi, Nino Komadina, Pietrom Malesanijem in blagajnikom Luigijem Volponijem, s člani uredništva, ki imajo najpomembnejšo, koordinacijsko vlogo in so v delo vključeni v vlogah časnikarjev in urednikov tiskane verzije ter spletne strani.

Kdaj je nastal časopis Sconfinare? Kako je bilo na začetku?
M. G.: Sconfinare je projekt, ki ga že vrsto let redno urejujemo študentje. Ustanovljen je bil leta 2006 in je uradno vpisan na goriškem sodišču. Začetno je bil časopis precej različen od današnjega: bil je neke vrste blog, dnevnik, v katerega so sodelavci pisali o lastnih izkušnjah, mislih, o svojem pogledu na svet, danes pa so naša obzorja širša, s posebnim poudarkom na mednarodnih dogodkih.
P. M.: Na začetku je bil naš projekt nekaj neformalnega. Glede na to, da govorimo o študentskem univerzitetnem časopisu, smo objavljali veliko količino zapisov v papirnati in spletni izdaji. Takrat so bili zapisi manj kvalitetni, do velike spremembe pa je prišlo, ko smo se odločili za pisanje rubrik. Te so bile tako resnega kot tudi lahkotnejšega značaja in so končno dale časopisu neko solidno strukturo. Sodelavci so začeli redno pisati, število prispevkov se je še povečalo in rubrike smo na spletu objavljali tedensko ali vsakih štirinajst dni. Tudi danes je za nas zelo pomembno, da redno objavljamo sveže, nove zapise tudi v mesecih med decembrom in februarjem, ko je čas izpitov, in v poletnih mesecih.
Kolikokrat letno izide Sconfinare? Koliko izvodov tiskate?
P. M.: Projekt razvijamo v dveh komplementarnih oblikah, v papirnati izdaji in na spletni strani. Tiskana verzija izhaja dvakrat letno, decembra in maja, približno ob koncu šolskih semestrov, vsaka edicija pa ima šestnajst strani.
M. G.: Na spletni strani objavljamo zapise vse leto. Časopis tiskamo v približno 500 izvodih in ga brezplačno delimo v Gorici, Trstu, Vidmu in Novi Gorici, vsi naši sodelavci nesejo nekaj izvodov tudi v svoja rojstna mesta.
Kje tiskate časopis?
N. K.: Pred kratkim smo začeli tiskati Sconfinare v tiskarni Grafica Goriziana.
Koliko članov šteje vaša redakcija?
P. M.: Število članov se iz leta v leto spreminja. Ob koncu šolskega leta se redakcija skoraj popolnoma razpusti, saj veliko sodelavcev diplomira, nekateri izberejo študij v tujini, Erazmus in druge vrste izkušenj izven Gorice, ti pa so ponavadi najbolj aktivni člani redakcije. Vsako leto moramo k sodelovanju privabljati nove pisce iz prvega ali drugega letnika. Tudi letos nas je okoli petdeset, nekateri redno pišemo, drugi le občasno, ko jih kaka tematika posebno zanima.
M. G.: Mi štirje smo aktivno soudeleženi, pišemo in imamo koordinatorsko vlogo: organiziramo vse aktivnosti, pri katerih je časopis soudeležen, lektoriramo prispevke, skrbimo za njihovo grafično podobo na strani in jih objavljamo na spletu. Bistveno vlogo imajo tudi vodje naših najpomembnejših rubrik, ki so temelj časopisa, predvsem pa spletne strani. V rubrikah pišemo o gledališču, glasbi, filmih in literaturi. Zelo priljubljena je tudi rubrika Teden v desetih novicah, v kateri obravnavamo najbolj sodobne teme in dogodke.
Kako ste si porazdelili delo?
N. K.: Sodelavci nam najprej pošljejo predlog, zamisel za določen članek, mi pa se pogovorimo in nato določimo, kako je najboljše, da se zapis razvije, katerim temam in dogodkom naj avtor pripiše večjo težo. Dokončan članek lektoriramo in objavimo na spletni strani – vsak od nas opravlja to delo v skladu s svojimi osebnimi obveznostmi. Tudi glede institucionalnih, uradnih obveznosti časopisa si vsakokrat med sabo enostavno porazdelimo delo. Posamezni vodje rubrik skrbijo vsak za svojo sekcijo, z javnimi razpisi, iskanjem finančnih sredstev in izplačili se ukvarja izključno Luigi.
P. M.: Mi štirje imamo enako vlogo, vključenost ostalih posameznikov v projekt pa se rahlo spreminja med šolskim letom.
M. G.: Pomembmo vlogo ima tudi naša odgovorna urednica, publicistka Anna Miykova, ki nam s svojimi nasveti priskoči na pomoč, ko se srečamo s sporno temo ali imamo kak poseben dvom.
Imate tudi sodelavce izven univerze? Študentje pišejo v Sconfinare tudi po opravljeni diplomi?
P. M.: Naš izdajatelj je združenje A. S. S. I. D. – Združenje študentov Mednarodnih in dipomatskih ved, zato morajo biti vsi sodelavci časopisa vpisani na našo fakulteto in obenem člani združenja. Tudi po diplomi so lahko še včlanjeni v združenje, večina pa ne sodeluje več pri časopisu, saj imajo druge obveznosti in se soočajo z novimi izzivi. Vsekakor se mi zdi zelo lepo, da je Sconfinare prostor, medij, ki ga soustvarjajo izključno univerzitetni študentje.
S katerimi tematikami se ukvarjate?
G. M.: Na spletnem portalu poglobljeno pišemo o sodobnih mednarodnih tematikah. V zadnjih letih smo uvedli nove sekcije, v katerih obravnavamo specifične vsebine: objavljamo recenzije filmov in glasbe, reportaže, novice iz Gorice in z univerze. Sledimo tudi predstavam goriškega gledališča Verdi, s katerim že dalj časa sodelujemo. V papirnatih izdajah časopisa navadno izberemo samo eno aktualno temo, ki jo poglobimo. V lanski, decembrski številki, smo pisali o vlogi novinarstva v sodobni družbi, v majski o sodobni problematiki varstva okolja, o odnosu do okolja in ekoloških problemih. Zdaj pripravljamo novo številko, petdeseto po vrsti, v kateri bomo obravnavali mejo in njena različna pojmovanja.
N. K.: Spletna stran ni odvisna od tiskane izdaje, se pa po njej zgleduje. Tudi vse strani časopisa so na razpolago našim bralcem v pdf obliki na spletu.
P. M.: Intervjujev ponavadi ne pišemo, včasih se pa zgodi, da ima kak sodelavec dober predlog ali pride v stik s kako zanimivo osebnostjo. V tistem primeru je tudi intervju dobrodošel.
Ste zadovoljni s svojo spletno stranjo? Kaj pa spletna družbena omrežja?
P. M.: S portalom imamo trenutno težave, veliko člankov ni dosegljivih, zato uporabljamo predvsem spletna družbena omrežja, Facebook in Instagram, na katerih delimo fotografije, krajše zapise, uvode in povezave na članke, ki so za zdaj objavljeni na mednarodnem portalu Medium. com. Vsak teden napišemo do pet novih člankov – nočemo biti površni, v posamezne teme se poglobimo. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

04.12.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!