“Adventum.” Dvignimo glave!

Trije časi: preteklost, sedanjost in prihodnost. Časa ne moremo zaustaviti. Vse teče. Vse se spreminja. Tudi mi. Na tem svetu ni nič dokončnega.

Tri temeljna vprašanja našega bivanja. Kaj se dogaja in kaj lahko vem? Kaj je v tem konkretnem zgodovinskem trenutku naša moralna dolžnost? Kaj lahko upamo? Vsa ta vprašanja nas vabijo h gimnastiki duha.

Koliko v resnici vemo, kaj se dogaja okoli nas in v kakšni situaciji živimo? Je to, kar nam pripovedujejo mediji, odraz resničnosti ali njena konstrukcija? Bo prišlo do vsesplošne tretje svetovne vojne? Tudi Jožef in Marija nista vedela, ko sta potovala v Betlehem, kaj vse ju čaka. Tudi takrat so bili časi negotovi.

Preroki so spodbujali in tolažili ljudstvo v težkih časih. Bog prihaja, da nas reši. Poznamo zadnji stavek Svetega pisma? Ko se nam zdi, da smo v brezizhodni situaciji, Jezus pravi: “Maranatha.” Prihajam! Morda smo utrujeni, vsega naveličani in obupani. Bog se ne utrudi. Njegova prisotnost nas varuje, da nismo preobremenjeni s skrbmi do te mere, da nas to paralizira in nimamo moči niti za en korak.

Želimo naprej. Želimo razvoj, blagostanje, ugodje, srečo. Kaj nas obtežuje in dela negibljive? Zakaj morda capljamo na mestu ali se vrtimo v začaranem krogu? Smo res inovativni in probleme rešujemo na nov ustvarjalen način ali pa zgolj v novih okoliščinah posnemamo zastarele in že tisočkrat videne vzorce, ki so nas vedno peljali v slepe ulice?

“Adventum.” Prihod. Leto 2025. Nova Gorica in Gorica bosta Evropska prestolnica kulture. Kaj nam bo prineslo novo cerkveno in civilno leto? Koliko izzivov in možnosti! Je naš cilj, da se prebivalci v obeh mestih povezujemo in spoštujemo? Zares želimo drug drugemu dobro? Kaj so ovire na tej poti? 

Vsekakor bi moralo biti obujanje starih demonov, ki so na slovensko-italijanski meji v preteklosti povzročili na tisoče mrtvih, za nas nesprejemljivo. Žal posamezniki in nekatere dobro organizirane skupine kompulzivno, morda tudi s kakšnim namenom, počnejo prav to. Bomo tisti, ki mislimo drugače, molčali v prepričanju, da se ne da nič narediti, da je sovraštvo med obema narodoma usojeno, neizbežno in večno? Je sovraštvo morda celo zaželeno in dobro ter je naša etična dolžnost, da demonom postavljamo spomenike? Smo se pogovorili, kaj pomeni “brezmejnost” in svet brez konfliktov? Kako bomo to dosegli? Sploh smemo o tem kritično razmišljati?

Mar ni rezultat prikrivanja resničnosti, konfliktov in trpljenja, brezbrižnost do drugih, politična cenzura ter ignoriranje zadnjega Cilja, četudi pri tem odmislimo hujskanje k družbenemu sovraštvu in nasilju, v resnici, na kratko povedano, “svet brez ljubezni”?

Sam sem priča mnogih lepih dogodkov, kjer med nami prihaja do iskrenega sodelovanja. Nikogar ne moremo v nič prisiliti. Vsak se odloča sam. Vsak se sam odloča za zdrav ali nezdrav način življenja, za razvade ali kreposti, za takšno ali drugačno vizijo prihodnosti. Veselimo se, da smo z vsako sekundo bliže Cilju. Spominjamo se lahko tudi prihodnosti! Bog svoje obljube zanesljivo uresničuje in želi, da smo njegovi sodelavci. Dvignimo glave! Kaj nam sporoča Otrok, ki ga lahko srečamo na koncu adventa? Ga sploh želimo srečati?