Absurdnost resničnosti

“Smisel absurda je mogoče izslediti v človekovem nostalgičnem iskanju izvora. A zares absurdno (nenavadno) je pravzaprav dejstvo, zares absurdna je resničnost”, tako zatrjuje Eugene Ionesco (1909-1994), eden izmed najbolj prodornih predstavnikov gledališča absurda, ki se je razvilo v 50. letih v Parizu, v svojih esejih Spomini na smrt. Ta razmišljanja citira dramaturginja Nuša Komplet v zapisu v gledališkem listu, ki je izšel ob premieri Ionescovega dela Morilec (ali Neplačani morilec), Tueur sans gages, 1957. V njeni dramaturški obdelavi in režijskem konceptu mladega režiserja Marka Čeha je to zgodnje, manj znano in igrano Ionescovo delo, o katerem je sam avtor menil, da je malce “preveč naivno in sentimentalno”, slovensko praizvedbo dočakalo v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica 16. in 17. oktobra 2013, na malem odru, ki se je spet pokazal kot zelo primerno, intimno prizorišče za take predstave, v katerih protagonist razmišlja o iskanju smisla naših dejanj. V klenem, tekočem prevodu Ane Perne so se gledalci srečali z glavnim protagonistom tega Ionescovega dela, ki iz nekega sijočega, bleščečega sanjskega ozračja, preko temine kriminalne drame drsi v tragičnost epiloga, ko Berenger – slehernik, ki nastopa še v drugih kasnejših Ionescovih dramah, vendarle naleti na morilca in mu izzivalno postavlja vprašanja o njegovem nesmiselnem početju. Tako najprej spoznamo Berengerja, ki se po naključju znajde v na novo zgrajeni mestni četrti, v kateri je vse svetlo, lepo, dišeče, nikdar ne dežuje …, vse se zdi tako rajsko kot nekakšna “Indija Koromandija”. S ponosom mu to čudo tehnike – svetlobne barve se enkratno prelivajo (še eno mojstrsko delo oblikovalca luči Sama Oblokarja, ki ovrednoti stilizirano scensko podobo Marka Turkuša), skriti ventilatorji povzročajo veter… – razkriva arhitekt tega bajnega kraja. Vendar ob občudovanju teh krasot in stavb, ki se sicer zdijo zapuščene, mimogrede arhitekt, ki je obenem komisar, Berengerju razkrije, da se po tej lepi četrti potika serijski morilec, ki pod krinko ubogega berača izbira svoje žrtve na končni postaji tramvaja. Prime se jih kot klop, skuša jim prodati nepomembne predmete. Žrtve njegovega obleganja hitijo domov, a ko se približajo ribniku, jih morilec užene s svojo zadnjo potezo. Pokaže jim fotografijo polkovnika. Izbrana oseba se zaradi teme, da bi bolje videla, skloni nad fotografijo in takrat jo morilec potisne v ribnik. Ob arhitektovem razkazovanju le-tega Berenger ugleda v njem celo družinico, otroka, očeta in mater. Zgrozi se nad tem prizorom in sklene, da bo sam poiskal ubijalca, za katerega vsi vedo, a nihče ne stori nič. Vsi so tako brezbrižni, ta zla dejanja sprejmejo kot dejstvo, ki se ne da spremeniti – mar ne spremljamo tudi mi v današnjem času take srhljive dogodke iz kronike podobno površno ali oddaljeno kot ti ljudje v sijočem mestu? – Ko na dnu ribnika pristane še Danny, svetlolasa lepotička, v katero se je zagledal, Berenger še bolj zatrdno sklene, da bo ujel morilca. Ko tava za njim po mestu, sreča kar nekaj ljudi, ki bi lahko bili “možni” morilci; v rokah celo nosijo, kot Edouard ali stari gospod, torbe z dokazi o morilskih dejanjih. A kaj, ko niti v policajih ne najde opore. Nazadnje vendarle sam stakne morilca in se z njim sooča v pronicljivem monologu, v katerem ga vprašuje, zakaj počenja ta grozodejstva. Zakaj uničuje srečo ljudi? Tudi njemu samemu je naredil zlo, ko je ubil Danny. Mogoče pa sovraži ženske…, ampak zakaj ubija otroke, ki niso nič krivi? Morda pa sovraži vse človeštvo in vse, kar je živo. Sprašuje ga, kakšen je končni cilj teh dejanj zločinca, pred čigar hladno odločnostjo so vsi tako nemočni …
V liku Berengerja, ki se začuden ozira na neverjetno svetlobo in občuduje (navidezno) blaženost sijočega mesta, potem pa se znajde v trpki nemoči in nazadnje si želi poteptati, uničiti hudičevega hlapca-zločinca – ta bi bil lahko kdor koli od nastopajočih, morda sam Berenger – se je kot interpretacijsko izredno pronicljiv, zrel igralec in čudovit razlagalec Ionescove misli o bivanjski stiski in o iskanju smisla v nesmiselnih dejanjih izkazal Kristijan Guček. Z dušo in telesom, z izredno povednimi pogledi, kretnjami, gibi, obrazno mimiko, pač celostno, se je preobrazil v iskalca smisla človeškega početja. Pri tem je, kot igralec s perspektivno umetniško kariero pred sabo, tudi s pomenljivimi pavzami izrazil to, kar nam želi povedati Ionesco v tej mestoma s poetično tančico prekriti drami, ki vznemirja gledalca tako, kot pač zna v njem vzbuditi nelagodne občutke in ga prisiliti h globljemu razmišljanju z vsemi svojimi deli ta veliki kritik družbe svojega časa, a hkrati tudi našega, saj se tudi v sedanjem vsakdanu zrcali enaka življenjska resničnost.
Poleg izjemnega Gučka so nastopajoče dramske like, mnoge groteskno obarvane (to groteskno plat posrečeno poudarjajo tudi kostumi Branke Pavlič) z nekakšno skrivnostno osebnostjo, ustvarili gostja Vesna Vončina kot arhitek s ciničnim pogledom na vsakdanja dogajanja in policaj (tema vlogama se je moral žal zaradi zdravstvenih razlogov odpovedati igralec Peter Harl), Maja Nemec kot privlačna plavolasa lepotica Danny in policaj, Miha Nemec kot nenehno svojo pesem prepevajoči klošar in pijani moški, Milan Vodopivec kot odurni gostilničar in drugi starec, Marjuta Slamič kot nergaška, energična hišnica in bojevita mati Pipa, Gorazd Jakomini kot zagonetni Edouard in Ivo Barišič, ki se je, kot se le on zna vživeti v like gledališča absurda, preobrazil v prvega starca in starega, nekam zbeganega gospoda. Na precej privzdignjenem delu odra v ozadju je bil na desni strani vseskozi prisoten Laren Polič Zdravič, ki je v živo izvajal svojo avtorsko glasbo, izvirno spremljajočo prizore, ki so si sledili v dveurni predstavi. Vsakemu igralcu je režiser Čeh omogočil, da je njegov lik zaživel polnokrvno. Izvirno se je spopadel z nelahko Ionescovo umetniško poetiko in iz Morilca ustvaril zelo zanimivo predstavo, ki verjetno ne bo doživela množičnih ovacij, kakor jih je legendarna Ionescova Plešasta pevka v izjemni režijski uprizoritvi Vita Tauferja in nenadkriljivi izvedbi njenih izvajalcev, a bo nedvomno pritegnila pozornost tistih, ki si v gledališču želijo vselej nekaj novega, kar naj bi v njih vzbudilo še ne poznana občutja in jih seveda prisililo, da globlje pogledajo v svojo notranjost.
IK

Druga premiera letošnje sezone SNG Nova Gorica je bila slovenska praizvedba Ionescove drame Morilec

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme