Tržaška

Počasen prehod iz zunanjosti v notranjost

Počasen prehod iz zunanjosti v notranjost

Lučka Peterlin Susič, predsednica Društva Finžgarjev dom

S predsednico Društva Finžgarjev dom z Opčin, Lučko Peterlin Susič, smo se pogovorili, kako je v tem obdobju prisiljene prekinitve delovanja.
Ste predsednica Društva Finžgarjev dom, ene najbolj živahnih in delavnih članic Slovenske prosvete. Katere številne aktivnosti ponuja med letom vaše društvo?
Predvsem hvala, da ste dali besedo še meni, saj jo jemljem kot možnost, da kaj povem ne samo o svojih, pač pa – sklepam, da se v marsičem ujemamo – tudi o občutkih, ki v tem obdobju prevevajo marsikoga, ki vodi kakšno slovensko prosvetno društvo v našem zamejstvu ali je njegov aktivni član, vsaj v kolikor poznam sorodna društva, ki delujejo v okviru tržaške Slovenske prosvete. Mislim, da se doživljanje časa prisilne osamitve prosvetnih delavcev nekoliko razlikuje od tistega, ki ga doživljajo razne druge kategorije, ki ste jih že predstavili v časopisu. To pa zato, ker je ena od bistvenih komponent delovanja naših društev prav socializacija, druženje. Seveda, zdaj vsi govorijo o možnostih, ki nam jih ponuja tehnologija. Bolje kot nič, bi poenostavljeno lahko odgovorili. Vendar pa virtualnih srečanj ne moremo primerjati s toplino dvorane, spletanjem odnosov med prisotnimi, kjer se spoznavamo, po srečanjih poklepetamo o vsebinah, o spretnostih predavateljev, igralcev, izvajalcev, pa tudi osebnih zadevah. Tega se ne da kar tako nadomestiti.
Da se vrnem k vprašanju. Kot ste že omenili, sem predsednica Društva Finžgarjev dom na Opčinah. Pohvalno ste se izrazili, da smo živahno in aktivno društvo. To drži, če nič drugega zato, ker se celo leto na tedenskih vajah ukvarjamo z otroškimi dramskimi skupinami, s katerimi pripravljamo razne predstave -vsaj tri na leto. (V letošnji sezoni imamo kar tri igralske skupine! In lahko verjamete, da je tako delo zelo živahno…) Prepoznavni smo po ciklusih predavanj s psihološko in pedagoško vsebino, na katerih predavajo znani strokovnjaki in so zato zelo dobro obiskana. Vmes pa imamo še druge raznovrstne prireditve, proslave in srečanja.
Zaradi nujnih ukrepov za preprečitev širitve koronavirusa ste morali nenadoma prekiniti vse delovanje.
Res, pred okroglim mesecem smo bili mi in druga naša društva v enem od viškov ustvarjalne napetosti, saj smo nekateri zaradi pusta ali drugih ovir ravno napovedali za konec februarja svoje Prešernove proslave, kot na tekočem traku naj bi se zvrstile vse mogoče prireditve, da je kolona obvestil zasedla polovico časopisne strani. Potem pa… kot bi se nenadoma odprla črna luknja, ki je posrkala vase vse načrte in projekte, ki bi se bili morali uresničiti v drugi polovici sezone. V našem društvu smo npr. v časopisu že napovedali za petek po pustu Večer slovenske pesmi in besede (Prešernovo proslavo), eno naših največjih in najbolj občutenih predstav v letu. Program je bil pripravljen, zbore je čakala samo še ponavljalna vaja, slavnostni govor je bil napisan, otroci so komaj čakali, da predstavijo Zastavice (uganke) A. M. Slomška (večer bi bil moral biti posvečen tudi Slomšku, saj poteka – tako kot za Prešerna – v tem letu 220. obletnica njegovega rojstva. Teden kasneje bi bilo moralo biti na sporedu drugo predavanje iz letošnjega ciklusa; vsaka od treh otroških gledaliških skupin Finžgarjevega doma je od januarja dalje pripravljala nove predstave za majski Družinski dan in za druge nastope, potem pa je vse obstalo.
Gotovo se ne pustite premagati od malodušja in imate načrte za prihodnje delovanje vašega društva?
Voditeljice in animatorji si za zdaj ne upamo več postavljati terminov: bomo lahko stopili na oder maja? Junija? Ali morda šele prihodnjo jesen, ko bodo otroci že pozabili naučene vloge? Zdaj si s tem ne belim glave. Malo me pa jezi, tako lepo smo vse programirali, zdaj pa tako… Trem predavateljem sem morala že odpovedati nastop in tega mi je zelo žal. Vsi so bili sicer zelo razumevajoči in so izjavili, da so pripravljeni priti k nam, ko bo spet mogoče. Ampak takrat bo treba spet brskati po koledarju in usklajevati… No, seveda. Prej ali slej bo spet vse dobro.
Znano je, da imate z otroki zelo dober odnos: ali imate kak stik s člani vaših otroških skupin? Kako preživljajo ta čas? Se vam zdi, da se v tem času obrestuje ustvarjalnost, ki se je učijo na dramskem področju pri vaših vajah?
Vaše vprašanje se nanaša na moje pedagoško delo z otroki. V prejšnjih odgovorih sem govorila v glavnem kot predsednica Finžgarjevega doma. Zdaj pa bom govorila o tisti funkciji, ki mi je najdražja, o pedagoškem delu z otroki. V Finžgarjevem domu se posvečam dvema skupinama (najmlajšim in sredinčkom), imam pa še druge odgovorne naloge, vedno na področju gledališke dejavnosti za otroke in z otroki, o katerih pa bom kaj povedala pozneje.
V tem obdobju zelo pogrešam stik z otroki. Le včasih kaj povejo o tem, kaj delajo. Večinoma so kar precej obremenjeni s šolskim delom, z nalogami in branjem. Zdaj vsi ponujajo video posnetke ali slušne pravljice, pa nimam občutka, da bi se jim otroci kaj dosti posvečali. Seveda, ven jih vabi sonce. “Naši” otroci živijo večinoma na Krasu in imajo okoli hiše vrtičke ali vrtove, celo njivice, zato jim je dano, da se zunaj malo razdivjajo. Naredila sem poskus za “pravljico po telefonu” (starinsko, boste rekli). Vendar pa je novo to, da sem obrnila vlogo. Ker morajo otroci za nalogo brati knjige, sem poskusila priti na pomoč preobremenjeni mamici tako, da otrok bere meni pravljico po telefonu in ga jaz vodim. Bomo videli, ali bo ponudba naletela na odziv.
Psihologi svetujejo, da se v tem času posvečamo tudi programiranju in sanjam za prihodnost, za čas, ko bo virus premagan. Znano je, da ste glavna organizatorka in duša Male gledališke šole Matejke Peterlin, gledališkega tečaja za otroke. Ta poteka že 18 let in zanimanje zanj je vedno zelo živo. Ali vas kaj skrbi, kako bo z letošnjo izvedbo?
Prej sem omenila, da imam poleg gledaliških skupin v Finžgarjevem domu še druge zadolžitve, povezane z gledališčem za otroke. Ena od teh je poletna Mala gledališka šola Matejke Peterlin (ona si jo je zamislila in zato nosi njeno ime). Organizatorja sta Radijski oder in Slovenska prosveta. Vsako leto po koncu pouka prirejamo na Opčinah, prav v Finžgarjevem domu in Marijanišču, gledališki tečaj za otroke od prvega razreda osnovne do drugega razreda srednje šole. Letos bi to moral biti 19. po vrsti. Po navadi smo otroke vpisovali sredi maja, da sem potem na podlagi števila vpisanih in njihove starosti in spola v nekaj tednih priredila gledališki tekst. Ne upam si zagotoviti, da bo pobuda letos stekla. Upam, da ja. Nekateri pravijo, da bi lahko zdaj, v prisilni karanteni, napisala nekaj novih igric. Pa mi je težko. Manjka mi stik z otroki. Vsekakor imam v glavi že nekaj besedil … Bomo videli.
Druga široka zadolžitev, povezana z Radijskim odrom in Slovensko prosveto, je organizacija vsakoletnih sezon Gledališkega vrtiljaka. Tudi pri tem se je zataknilo. Prav v tednu, ko bi morala biti na sporedu zadnja predstava (in to v domači priredbi, v moji režiji, s čudovito ekipo petih otrok in petih odraslih igralcev Radijskega odra!), je nastopila karantena! In tako smo abonentom Gledališkega vrtiljaka ostali dolžni za eno predstavo! Verjetno bo na sporedu (zastonj za letošnje abonente) jeseni, pred uradnim začetkom 23. Gledališkega vrtiljaka.
Sicer pa si zdaj ne delam več tako hudih problemov kot na začetku marca.
Ste morda v enem mesecu spremenili svoj odnos do obveznosti, do pritiskov hitrega tempa raznih zadolžitev?
Tako je. Prej sem si belila glavo, kako bo izgledalo, ko bomo ob koncu pandemije vsi navalili na dvorane, da izvedemo načrtovani program, kako se bomo uskladili? Vsa naša društva so odvisna od podpor raznih ustanov, ki smo jim že predložili programe. Toliko pobud je ostalo v zraku …
V tem mesecu pa sem zrelativizirala marsikaj. Na primer denar. Če je treba mirovati, je treba mirovati. Kaj bo z denarjem, bomo videli pozneje. Zdaj je pomembno, da ostanemo živi.
Ste tudi v osebnem življenju občutili vpliv velikih sprememb, ki so jih ustvarile nove razmere? Kaj mislite, da vam bo o tem obdobju ostalo najbolj v spominu?
Ugotavljam, da je po začetnem obdobju, ko je bila moja pozornost, kot verjetno pri vseh, usmerjena k izpolnjevanju navodil, skrbem za urejevanje nedokončanih obveznosti, mrzličnemu iskanju novic, analiz stanja s strani poročevalcev in znanstvenikov, nastopila neke vrste streznitev. Počasen prehod iz zunanjosti v notranjost. Sem res za koga pomembna? Kaj pa srčne vezi? In poglobitev vere? Zdaj je še čas, morda ga ne bo več. Na to so verjetno vplivale prav podobe, ki jih lahko naštejem kot tiste, ki mi bodo gotovo najbolj ostale v spominu, tista realnost na robu grozljive fantastične nerealnosti: figure v belih tutah, z nerazločnimi obrazi, skritimi za maskami in očali, nočne prikazni dolgih vrst vojaških tovornjakov, naloženih s krstami, na drugi strani pa skoraj svetniško učinkujoča bela krhka postava z Najsvetejšim v dvignjenih rokah, v ozadju pa velikanski prazni Trg svetega Petra, na katerega neusmiljeno lije dež.
P. in

16.04.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!