Oče Gianpietro se je srečal z mladimi in starši v Doberdobu in Gorici
“Nisem tu, ker bi vas rad učil, ravno nasprotno, govoril vam bom o svojih napakah.” S tem namenom Gianpietro Ghidini že več let obiskuje mlade učence in učenke, dijake in dijakinje raznoraznih šol v Italiji in prireja javna srečanja za starše v sklopu fundacije Ema Pesciolino Rosso. Lastno zgodbo je v torek, 25. marca, predstavil tudi učencem prvostopenjske srednje šole v Doberdobu, dijakom licejskega pola v Gorici ter staršem in širši javnosti.
Gianpietro je bil uspešen poslovnež s prekomerno željo po uspehu. Kot otrok je sicer nameraval postati misijonar, ker je hotel pomagati ljudem v stiski, z odraščanjem pa je na otroško željo pozabil. Imel je družino in tri otroke, a jih je zaradi vedno večjih in zahtevnejših poslovnih obveznosti zanemarjal, vse dokler se tega ni zavedel in se odločil, da se spet vrne k družini ter ji posveti več časa in pozornosti. V istem obdobju je njegov šestnajstletni sin Emanuele spoznal starejše “prijatelje” in se začel družiti s skupino, ki ga je nekega večera na zabavi spodbudila, da zaužije LSD. Pod vplivom droge si je mladenič isti večer vzel življenje.
Zgodbo je gost pred različno publiko predstavil na prilagojen način in se vsakič osredotočil na drugačno temo. Pred enajst-, dvanajst- in trinajstletniki je podčrtal pomen iskanja pomoči pri odraslih in starših, pri dijakih tretjih, četrtih in petih razredov goriških licejev se je osredotočil bolj na občutke in se prisotnim približal na čustveni ravni, staršem pa je govoril o pomenu časa, ki ga posvečajo otrokom, ter o napakah, ki si jih morajo odpustiti, da lahko ljubijo sebe in druge.
Na vseh srečanjih pa je obsodil danes vedno bolj razširjeno prepričanje, da moramo biti vedno veseli in slepo stremeti k uspehu, ki ga po njegovem mnenju sodobna družba enači le z materialnim bogastvom. Življenje je predstavil s prispodobo o glasbi, za katero so potrebne tako note kot pavze, ki so lahko metafora za pozitivne in negativne trenutke našega življenja. V glasbi potrebujemo pavze, drugače bi slišali le enakomeren pisk.
Na večernem srečanju je spregovoril tudi Gabriele Grosso, ki ga je zapleteno otroštvo spravilo na krive poti. Rešilo ga je prijateljstvo s frančiškanskim menihom in osem let skoraj samotarskega življenja ob Belopeških jezerih, kjer se je rodilo tesno prijateljstvo s psičko Lusin. Gabriele – ob rojstvu se je imenoval Emanuele, a je zaradi nevarnega življenja biološkega očeta dobil novo ime – je danes star 35 let in je oče malega Damiana. Z novo družino živi povsem drugačno življenje kot pred desetimi leti.
Srečanja je priredilo društvo Leali delle Notizie iz Ronk pod pokroviteljstvom občin Doberdob in Gorica ter s finančno podporo ZKB Trst Gorica.
