Srečujemo se skupaj v domači cerkvi

Današnji čas je poln izzivov – te pa človek ali sprejema in se spopade z njimi ali pa se jih ustraši in se jim umika. Izzive je prinašala tudi preteklost, vsa človeška zgodovina. Kako naj se z njimi spopade kristjan? Kako naj hodi za Jezusom, ki je tolikokrat poudarjal “Pojdi in tudi ti tako delaj”? Kaj in kako je delal, smo že velikokrat slišali. Pa smo to tudi vzeli, jemljemo za svoje, zares? Nanaša se na naše domače okolje – družino, soseščino, župnijo, ljudi, s katerimi se srečujemo, imamo tak ali drugačen opravek z njimi. Jezus nam naroča celo še veliko več: “Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!” Torej ne le ljudje, tudi stvarstvo naj občuti, da nas je Bog poslal v ta svet, da skrbimo zanj, ne da ga uničujemo. Koliko to premišljujemo in udejanjamo?

In kot krona vsemu temu, osnovna vez – praznovanje evharistije: “To delajte v moj spomin!” Te besede je najprej slišalo dvanajst apostolov, danes pa jih vsi, ki se zbiramo ob oltarni mizi. In: “Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.” Pa še več: “Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli?”

Smo res sol? Kakšna? Kako sveti naša luč? Kako odpira oči tistim, ki še ne vidijo, ne poznajo tega, kar mi, ki smo že skupnost Jezusovih učencev? Kako sami izpolnjujemo to, kar je Jezus naročil svojim prvim učencem: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence … učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal.”? Osnova pa je naš zgled in naš odnos do Boga in ljudi okrog nas.