O pomenu sodelovanja med politiko in stroko po nedavni deželni konferenci
V sodobnih demokratičnih družbah je učinkovitost sprejemanja odločitev pogosto odvisna od kakovostnega sodelovanja med politiko in stroko. Čeprav imata obe področji svoje posebnosti, odgovornosti in načine delovanja, je njuno tesno sodelovanje ključno pri oblikovanju premišljenih, dolgoročnih in pravičnih politik – še posebej na občutljivih področjih, kot je varstvo jezikovnih manjšin.
Jezikovne manjšine predstavljajo dragocen del kulturne raznolikosti vsake države. A njihova zaščita ne more temeljiti zgolj na politični volji ali na strokovnih raziskavah – potrebna je sinergija.
Politika ima moč sprejemanja odločitev, oblikovanja zakonodaje in zagotavljanja virov, medtem ko stroka prinaša podatke, analize, izkušnje s terena ter razumevanje širših kulturnih in jezikoslovnih dimenzij. Ko ti dve sili delujeta usklajeno, lahko dosežeta konkretne in trajnostne rešitve.
Kot primer lahko navedemo nekaj znanih podatkov. Čeprav Italija formalno priznava slovensko manjšino in zanjo obstajajo zaščitni zakoni, se v praksi pogosto pojavljajo izzivi pri njihovi dosledni in enotni uresničitvi. Tu se pokaže pomen sodelovanja politike in stroke. Stroka – bodisi v obliki strokovnih raziskav, kulturnih institucij ali civilne družbe – opozarja na konkretne potrebe slovenske skupnosti: pomanjkanje učiteljev slovenščine, težave pri priznavanju akademskih in strokovnih nazivov, pridobljenih v Sloveniji, neenotna raba dvojezične topografije, pomanjkanje jasne in konkretne jezikovne strategije ali nezadostna jezikovna prisotnost v javni upravi.
Odličen primer takega sodelovanja je bila, po mojem mnenju, nedavno organizirana četrta konferenca o varstvu slovenske jezikovne manjšine pod okriljem Deželnega sveta FJK, za katero je Slovenski raziskovalni inštitut SLORI pripravil kar nekaj strokovnih referatov o stopnji izvajanja državnega zakona, o institucionalni ureditvi, o odnosih z drugimi skupnostmi, o uporabi slovenskega jezika v javnih upravah, o rezijanščini in drugih jezikovnih različicah v videmski pokrajini, o percepciji in stopnji zadovoljstva z zaščito ter o postopkih priznavanja akademskih in strokovnih nazivov, pridobljenih v Sloveniji. Ob koncu posameznih rezultatov analiz so raziskovalci SLORIJA ponudili kar nekaj možnih rešitev in razvojnih smernic, o katerih pa lahko odloča in jih udejanji samo politična volja. Politika sama, brez tovrstnega strokovnega vpogleda, pogosto deluje prepočasi ali sprejema ukrepe, ki so slabo prilagojeni dejanskim razmeram. Po drugi strani pa tudi stroka, brez podpore političnih mehanizmov in institucij, nima moči, da bi svoje ugotovitve spremenila v zakonodajo ali ukrepe.
V bodoče bi bilo zelo koristno in pomembno, da bi se na podoben način oblikovala tudi vsaj kratkoročna in srednjeročna jezikovna strategija, v katero bi bilo treba vplesti različne dejavnike: državne organe, lokalne skupnosti, šole, kulturne ustanove in raziskovalce. Uspešna strategija temelji seveda na podatkih (npr. o številu govorcev, jezikovni vitalnosti, medijski prisotnosti jezika), a hkrati mora biti politično vzdržna, izvedljiva in usklajena z zakonodajo. Brez dialoga med politiko in stroko lahko strategija ostane le na papirju.
Primer slovenske manjšine v Italiji nas uči, da brez skupnega načrtovanja, poslušanja potreb manjšine in vključevanja različnih akterjev zaščita jezika postane le formalnost. Ko pa se politika opre na strokovne analize in ko stroka aktivno sodeluje pri oblikovanju konkretnih ukrepov, je mogoče doseči resničen napredek: niti politika niti stroka sama ne moreta zagotoviti celovitih rešitev. Le v medsebojnem dialogu, v iskanju skupnih poti in v medsebojnem spoštovanju lahko pridemo do učinkovitih odgovorov na kompleksna družbena vprašanja in tako skupaj gradimo bolj vključujočo in pravično družbo, kjer bo vsak jezik – tudi manjšinski – imel svojo veljavo in prostor za razvoj.
