Maj – Čas za šmarnice

Mesec maj je verjetno najlepši mesec v letu. Narava je odeta v pisana oblačila, z dreves se oglašajo ptice, vrnejo se lastovke, bliža se konec šolskega leta z obljubo počitnic. V maju cvetijo šmarnice, ki jim še marsikje, ne samo pri nas, pravijo Marijine solzice. Ker je Marija Jezusova mati, je tudi naša mama. In če prav pomislim, kdaj mame jokajo? Najbolj jim je hudo, ko njihovi otroci trpijo. Lahko je to zaradi bolezni, revščine, vojne, lakote ali ko zaidejo na slaba pota. Večkrat sem slišala, da je za mame najhuje, ko svojih otrok ne morejo nahraniti, jim pomagati ali jih obvarovati hudega. Iz svojega otroštva se šmarnic ne spomnim.

Prihajam iz družine, kjer nas je versko vzgajala mama. Očetu se je vera zamerila, ko je v času fašizma hodil v italijanske šole. S sestro sva obiskovali verouk in se skupaj z mamo udeleževali svetih maš. Dali so naju krstiti, bili sva pri prvem svetem obhajilu in sveti birmi. Čeprav tata ni nikoli nasprotoval verski vzgoji, je ta razpoka v njunih različnih pogledih ostala. Iz otroštva se spomnim, da nama je mama na spodnjo majico vedno pripela čudodelno svetinjico. Za lahko noč nama je na čelo naredila križ, skupaj smo tudi zmolile Sveti angel. V veri naju je vzgajala tudi teta Valerija, ki je bila rojena v slovenski družini v Egiptu. Nje sem se spomnila tudi v šmarnicah Marija ima rada vse otroke. Ni bila misijonarka, kot v knjigi, po poklicu je bila babica, rada je imela otroke, bila je srčno dobra in globoko verna. V otroštvu me je nagovorila tudi drobna knjižica o življenju Alberta Schweitzerja, mislim, da je izšla pri založbi Ognjišče.

Šmarnice kot ljudska pobožnost imajo že več kot stoletno tradicijo. Vsakič znova se lotevajo temeljev naše vere in poglobijo določeno temo. V zadnjem času so se me najbolj dotaknile šmarnice Roberta Friškovca Pozdrav iz zapora in šmarnice Marije Krebelj Bogastvo uboštva. Nad šmarnicami Roberta Friškovca sem bila tako navdušena, da sem kupila najmanj 30 izvodov in jih kot darilo za zapornike poslala v Zapore Koper. Žal nisem nikoli izvedela, kako so darilo sprejeli. Spomnim pa se, da me je poklicala njihova uslužbenka, ki ni mogla verjeti, da jim teh knjig ni treba plačati. Tako sem ji morala pojasnjevati svojo odločitev. Upam, da so knjige, če ne drugače, vsaj pristale na knjižnih policah v njihovi knjižnici. Že prej so me prevzele knjige francoskega duhovnika Guya Gilberta Alba in kavbojski škornji ter Duhovnik pri barabah z ulice, tako da sem bila vesela, da tudi v Sloveniji živi mlad dolgolasi duhovnik, ki je pripravljen reči: “Zapornik je moj brat.”

Že kot katehetinja v piranski župniji sv. Jurija sem želela otroke navdušiti za solidarnost z ubogimi. Eno leto smo v ta namen tudi pripravili gledališko igrico, pomagala nam je mama ene od učenk, prof. Sabina Kravos. Zaslužek od prodanih vstopnic smo namenili za misijone, o naši igrici pa je bil članek objavljen tudi v vašem tedniku. Drugače pa so me vedno pritegovale tuje dežele, posebno Afrika in Latinska Amerika. Tudi to je dediščina otroštva, družine in veroučnega okolja. Kako živijo otroci v sirotišnicah, sem spoznavala v Etiopiji in Beninu. V knjigi je tudi zgodba deklice iz perujskega dela amazonskega pragozda, pa zgodbe nekaterih redovnic in duhovnikov, ki sem jih srečala. Zgodbe temeljijo na resničnih dogodkih in veliko jih pripoveduje o resničnih ljudeh. Z njimi sem želela našim otrokom in njihovim staršem približati svet, ki se nam mogoče zdi daleč in tuj, a je del naše resničnosti. Včasih ne pomislimo, da je morda zaradi naše lagodnosti nekomu na drugem koncu sveta težko. Otroci so po naravi zaščitniki življenja in nagovoriti sem hotela to njihovo občutljivost za bližnjega, hkrati pa tudi prebuditi njihovo radovednost. Ko pri verouku prebirajo pisma iz misijonskih dežel, spoznajo, da je “svet velika hiša, namenjena vsem ljudem”, da ima Marija kot naša dobra mama rada vse otroke na tem svetu in da imajo tudi sami veliko možnosti narediti kaj dobrega za uboge in postati “dar za Boga”.