80 let Marijinih sester v Gorici

Piše: Sestra Anđelka Grgić

V nedeljo, 6. februarja 2022, ko smo obhajali Dan za življenje, je naša redovna skupnost Marijinih sester Čudodelne svetinje praznovala 80-letnico prihoda na goriška tla.

Zaradi epidemioloških razmer je praznovanje potekalo le v domačem krogu sester in oskrbovak našega doma.

Najpomembneši del praznovanja je bila zahvalna daritev svete maše, ki jo je daroval p. Jan Cvetek. Nedeljska Božja beseda je poudarjala poslanstvo: slišali smo “Tukaj sem, pošlji mene!” preroka Izaije (Iz 6, 8), psalm (Ps 138,1-8) je bil slavospev zahvale, sv. Pavel v pismu Korinčanom pa nam je položil srce to: “Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor vsi oni sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj”. Posebno veličastne so bile besede evangelija, v katerem Gospod pravi Petru: “Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!”

Gospod je poslal nas, Marijine sestre, v Gorico, na Njegovo besedo so pred 80 leti bile vržene mreže. Nihče ni razmišljal o vlovu, če bo obilen ali skromen. Pomembno je bilo in je še vedno, da znamo prisluhniti in dejavno odgovoriti na Gospodovo besedo.

Rada bi delila nekaj te naše zgodovine z vami, bralci   Novega glasa. Nekateri jo že morda poznate, nekateri manj, naj bo za osvežitev spomina. Tudi same si ga želimo osvežiti ob besedilu psalmista: “Kako velike reči mi je storil Gospod.”

Bilo je leto 1942: dne 6. februarja so prve štiri Marijine sestre prišle v Gorico na povabilo Usmiljenih bratov. Od skromnih začetkov do danes se je v življenju in delovanju sester zgodilo veliko stvari, o katerih bi lahko pisali na dolgo. Na prvem mestu pa je hvaležnost Bogu, da je vedno spremljal in blagoslavljal naše delo.

Prihod sester so si torej zaželeli Usmiljeni bratje, ki so povabili sestre, da bi stregle bolnikom v njihovi bolnišnici v ulici Diaz. Vodstvo Družbe v Ljubljani se je velikodušno odzvalo njihovi prošnji in 6. februarja 1942 so prispele prve  sestre, ki so takoj začele opravljati svoje poslanstvo. Danes si skoraj ne moremo predstavljati težkih razmer pri strežbi bolnikom v tistih časih, ko je primanjkovalo vsega, od hrane do sanitarnega materiala. Zaradi vojne so se sestre razkropile: ena se je vrnila v Ljubljano, dve sta šli na Mirenski Frad. Le ena sestra, s. Angela Pevec, je ostala v Gorici in je stregla bolnika, ki ji ga je Božja previdnost dodelila. Ko so se vojne razmere nekoliko umirile, se je z Mirenskega Gradu vrnila s. Mediatrika Šebat, leta 1948 se jima je pridružila s. Justa Dolhar.  Povabljene so bile v pomoč šolskim sestram, ki so delovale v goriškem semenišču. Tudi tam je bilo delo naporno, vendar so z ljubeznijo pomagale duhovnikom in bogoslovcem, v kuhinji, strežbi pri mizi in pospravljanju ter nudile medicinsko pomoč.

Ker delo v semenišču ni ustrezalo naši duhovni karizmi, ki je v strežbi bolnikom na njihovih domovih, so sestre z odobrenjem nadškofa msgr. Giacinta Ambrosija zapustile delo v semenišču in iskale možnosti za delo z bolniki in potrebnimi. Tako je skupinica sester iskala stanovanje. V svoji skromnosti so najele sobico v ulici Mazzini, kjer je danes študentski dom. Od takrat so začele  opravljati delo, ki jim ga je zaupala ustanoviteljica, mati Leopoldina Brandis, in zaradi katerega jih je ustanovila.

Leta so minevala, sestre so skrbno in požrtvovalno stregle bolnikom podnevi in ponoči. Prošenj je bilo toliko, da je bilo nemogoče vsem ustreči. Ker se je skupinica dveh oz. treh sester začela večati, so potrebovale prostor, kjer bi stanovale oz. živele svoje samostansko življenje. Tako so leta 1954 s svojimi prihranki in izposojenim denarjem kupile hišo v ulici Cesare Cantù 4 v Gorici. Nepopisna je bila sreča, ko so v svoji hiši imele kapelo, prostor, kjer so pred tabernakljem, tj. v prisotnosti Boga, lahko v tišini opravljale predpisane molitve in vsaka se je lahko pogovorila s svojim Gospodom, nabrala notranje moči, da je potem lahko uspešno opravljala svoj apostolat po zgledu naše Matere Marije. Sestre imamo za vzornico Brezmadežno Devico Marijo, ki je tudi sama zaznala, da njena sorodnica Elizabeta v svoji starosti potrebuje pomoč in ji je pohitela pomagat. Tako tudi danes sestre pohitimo k bolnikom, ko nas pokličejo.

Čas je mineval, razmere so se spreminjale, bolniki pa so vedno bili in so. Leta 1961 se je sestram ponudila lepa priložnost za nakup hiše na Korzu Italija 120. Po obnovitvenih delih so se v stavbo vselile 17. decembra 1963. Januarja 1964 je zaživel dom za starejše osebe z imenom Dom Marije Kraljice. Poleg dela v domu so sestre še vedno skrbno stregle bolnike na njihovih domovih. Dela je bilo veliko in sestre je bremenil tudi dolg, ker za nakup in ureditev hiše ni bilo dovolj finančnih sredstev. V nekaj letih so uspele poravnati dolgove in se mirno posvetiti strežbi bolnikom in molitvenemu življenju. Sestre dobro vemo, da delo in molitev nista dve ločenih stvari, ampak sta tesno povezani. Naše predstojnice so nas vedno poučevale, naj bodo roke pri delu, srce pa pri Bogu. Sv. Vincencij Pavelski je sestram rekel: “Če ste pri molitvi in vas kliče bolnik, zapustite Boga zaradi Boga”. Pomoč na domu je vedno naša prioriteta, čeprav zelo omejena zaradi števila sester. Vendar ko nas pokličejo, se skušamo odzvati. Prednost imajo seveda tisti, ki so res v potrebi in nimajo nikogar, ki bi jim nudil medicinske usluge (injekcije, merjenje tlaka, medikacije itd.). Zlasti v času koronavirusa so  potrebe izjemno velike, ker se drugi zaradi strahu pred okužbo neradi približajo potrebnim.

Meseca septembra 2021 smo se sestre in drugi častilci Brezmadežne s čudodelno svetinjo veselili obiska naše Matere, saj smo jo lahko počastili v Gorici ob 190. obletnici prikazanja čudodelne svetinje sv. Katarini Labouré v Parizu. V noči med 18. in 19. julijem 1830 je Katarina Labouré kot mlada hči krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega videla Sv. Devico in z njo imela dolgo srečanje. Sv. Devica je med drugim dejala: “Časi so zelo žalostni. Na Francijo bodo prišle nesreče. Ves svet bodo uničile nezgode vseh vrst. Toda ti pridi do vznožja tega oltarja, kjer bodo prejeli milosti vsi ljudje, ki bodo zanje prosili z zaupanjem in gorečnostjo … Vedno sem bdela nad vami.” Katarina Labouré je 27. novembra 1830 spet videla Sv. Devico z majhnim globusom (ki predstavlja človeštvo) v rokah; zrla je njeno lepoto in sprejela poslanstvo, naj da kovati svetinjo: “Ljudje, ki jo bodo nosili, bodo prejeli veliko milosti!”

Tudi danes smo vabljeni k vznožju oltarja, da prosimo za milosti, ki jih potrebujemo v času zdravstvene in družbene krize. Presveta Devica nam tudi danes ponavlja: “Vedno sem bdela nad vami…” Zaupajmo ji, ker vemo, da njeno materinsko srce vedno bdi nad nami. Tudi danes smo vabljeni k vznožju oltarja, da prosimo za milosti, ki jih potrebujemo zlasti v tem času zdravstvene in družbene krize. Presveta Devica nam še vedno ponavlja, da bdi nad nami in nam deli milosti. Zaupajmo ji, njeno materinsko srce je vedno pripravljeno nam izkazati svojo ljubezen.

Sestre živimo svoje redovno življenje in opravljamo svojo karizmo v Gorici že 80 let. Danes smo hvaležne vsem sosestram, ki so se velikodušno odzvale in vztrajale pri tem. Posebna hvaležnost seveda gre pokojni s. Justi Dolhar, ki je z Božjo pomočjo postavila temelje našemu bivanju tu. Hvaležne smo vsem sestram, ki so v letih delovale na Goriškem. Nekatere so že v večnosti, druge pa na drugih naših postojankah. Me, ki smo še vedno tu, pa se izročamo Božji previdnosti in ostajamo tukaj v upanju, da dopolnimo delo, ki sta nam ga zaupali naša Družba in Božja dobrota.

Hvaležnost gre vsem pastirjem Cerkve, nadškofom, ki so prepoznali potrebo tovrsnega služenja v tem mestu. Hvala vsem duhovnikom, ki so z veliko ljubeznijo in modrimi nasveti usmerjali sestre ob pravni ureditvi postojanke. Iskrena hvala tudi civilnim oblastem, ki so bile vedno razumevajoče za naše potrebe pri urejanju statusa hiše in vseh potrebnih dovoljenjih, da lahko danes delujemo kot dom za ostarele. Hvala vsem našim dobrotnikom, prijateljem in znancem. Vsak dan vas v molitvi izročamo Bogu, naj pokojnim nakloni večni mir ob sebi, živim pa blagoslov in obilje milosti.

Hvala Bogu in Brezmadežni ter naši ustanoviteljici M. L. Brandis za vse. S temi našimi skromnimi močmi še vedno veliko naredimo. In to samo zato, ker čutimo, da nas spremljata Božji blagoslov in varstvo Brezmadežne Device Marije s čudodelno svetinjo.

Slike

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme