8. marec 2021: ni kaj praznovati

Piše: Majda Atrač Sturman

Tradicionalni dan žena

Kot prazniki se po letu dni vračajo v ospredje tudi medijske teme. Tako bo tudi letos: ob 8. marcu bomo lahko prebrali marsikaj zanimivega v zvezi z žensko stranjo neba, upam, da marsikaj spodbudnega v zvezi z žensko ustvarjalnostjo in pogumom. Vendar ne moremo obiti temne strani meseca: vedno znova moramo opozarjati na dejstvo, da število nasilno ubitih žensk, ki so jim smrtni udarec zadali moški (zvečine nekdanji zakonci ali partnerji), v Italiji ne upada. Televizija obravnava take primere večkrat brez potrebne spoštljivosti in šakalsko brska po zasebnem, intimnem življenju žensk. Kot da so tudi mrtve na ogled, na voljo za izživljanje brezčutnosti, ki je je danes čedalje več. A koliko nasilnih življenjskih zgodb, koliko grenkih ženskih usod, za katere ne vemo, se odvija za štirimi stenami! Obdobje koronavirusne epidemije nas je kljub začetnemu navdušenju nekaterih, ki so si od karantenskega zaprtja in omejitev gibanja obetali nekakšno streznitev oziroma “trajnostni” preporod (več časa za družino, manj premikov, stik z naravo, odkrivanje prostočasnih dejavnosti, več časa za branje), globoko spremenilo, in ne na boljše. Glede ženskega položaja v naši družbi ni kaj praznovati. Je pa treba o tem ozaveščati javnost in v zvezi s tem ukrepati – vse leto.

Delo na daljavo je poleg prednosti prineslo zlasti (zaposlenim) ženskam z majhnimi in šolajočimi se otroki nove obremenitve, saj pogosto ni razmejitev med njihovim delovnim in prostim časom. Poleg že običajnega dela in vlog so morale prevzeti nove (učiteljice s polnim delovnim urnikom) in potencirati vlogo organizatork družinskih, socialnih, razvedrilnih in izobraževalnih dejavnosti otrok, saj se je didaktična dejavnost za nekatere stopnje več mesecev (tako pri nas v Italiji kot v Sloveniji) preselila v spletne učilnice. Tudi za otroke in mladostnike so obremenitve vse večje: starši morajo okrepiti nadzor, tolažbo, psihološko pomoč doraščajočim, ki (kot ugotavljajo strokovnjaki) postajajo brezvoljni, apatični, stresirani. Ob strani naj bi jim stala družina, mama, še posebno če očeta ni (doma). Za vogalom grozita izgorelost in depresija.

Z druge strani v časopisih beremo, da je med brezposelnimi, ki so leta 2020 v Italiji zaradi gospodarske krize izgubili službo, kar 70 % žensk. V enem letu je gospodarski sektor zaradi zdravstvene krize z zaprtjem dejavnosti in obratov doživel hud udarec, katerega posledice bodo nosile predvsem ženske.

Ženske so v zadnjih letih tudi tarča nesramnih besednih napadov na družbenih omrežjih, a tudi v tradicionalnih sredstvih javnega obveščanja se dogaja marsikaj. Pomembne in sposobne političarke ob važnih srečanjih, vstopu v vlado, imenovanju za ministrico ali premierko predstavljajo ne zaradi njihovih sposobnosti, temveč se obregnejo ob njihov videz, postavo, obleko, pričesko. Težko najdemo podobne primere pri vrednotenju moških v politiki. Ko je treba onesposobiti žensko v politiki, se neokusni sovražni govor moških ne razlikuje glede na njihovo pripadnost. Takrat letijo nanje neokusne besede in zmerljivke. Zdi se, da je sposobna ženska trn v peti marsikomu, zakaj bi se sicer na uspešno slovensko šefinjo oziroma kuharsko mojstrico in avtorico knjig zadnje čase na družbenih omrežjih spravili z grobimi in žaljivimi besedami?

Ob letošnjem osmem marcu se ne morem(o) veseliti. Mnoge ženske pridobitve in družbena enakopravnost niso samo po sebi umevne. Koliko zanosa je bilo v naših (mojih) mladostniških pričakovanjih in načrtih! Konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo protestirali na ulicah za boljšo šolo, za demokratični dialog, svoboščine in enakopravnost žensk (vmes sem dvakrat doživela zasedbo šole), smo mladi veliko debatirali o filozofiji in verskih vprašanjih, zgodovini in literaturi, o ženski v sodobni družbi. Spomnim se, kako se nam je v mladostniški naivnosti zdelo pomembno vprašanje, kdo bo pomival posodo. Oba seveda, moški in ženska! (Sicer se je v osemdesetih letih preteklega stoletja v hišah pojavil pomivalni stroj in rešil problem). Ženske smo si izborile marsikaj, od svobode pri oblačenju (nošenju hlač), gibanju, izbiri študija, življenjskega sopotnika.

Danes mlade ženske in študentke potujejo same, izbirajo svoj življenjski slog, si postavljajo visoke študijske in življenjske cilje. So svobodne in samozavestne, a kot da se nekatere ne zavedajo, da so danes samoumevne pridobitve sad dolgega razvoja in boja za spremembe v ustaljenih mišljenjskih vzorcih, ki so dolgo potiskali žensko v kot. Ko nekatere vidim, kako hodijo oblečene, se oglašajo in nastopajo v oddajah z neslanimi dovtipi na raču-n žensk, imam občutek, kot da se vračamo nazaj. Kako je mogoče, da pristajajo na žaljive stereotipe, na popredmetenje žensk v oglaševanju in medijih, na ocene, ki žensko presojajo na osnovi videza, lepe postave, obleke?

Na svetovni in evropski politični sceni kot tudi na drugih področjih vse bolj prevzemajo oziroma opravljajo pomembne funkcije ženske (Angela Merkel, Ursula von der Leyen idr.), ki kažejo veliko mero odločnosti. Kritizirati žensko zaradi postave, neprimerne obleke, pričeske pomeni diskreditirati jo a priori in jo ocenjevati z razlogi, ki nimajo nič kaj opraviti z njenim delom. Ko tako razmišljam, ugotavljam, da na račun moških, tudi takih, ki so zavozili, marsikaj napačno naredili, sprejeli neustrezne ukrepe, v glavnem ne zasledimo kritik, ki bi jih obdelovale zaradi neurejenega videza ali napačno izbrane kravate. Presojamo jih pač po njihovem delu, ukrepih, politični uspešnosti. Ne vem, če obstaja za moškega žaljivka s tako uničujočo negativno konotacijo, kot so tiste, ki jih bruhajo umazana usta na ženske. Najhuje je žensko oziroma bitje, v katerega so bile položene sanje prihodnosti, obmetavati z neponovljivimi žaljivkami.

Rada bi zaključila z besedami, za katere si predstavljam, da jih bodo brali pošteni, kultivirani, plemeniti ljudje in ne kritiki, zmerljivci, nesramneži, katerim so namenjene: “Zbudite se že in poglejte se v ogledalo!” Na misel mi prihaja modrost ruskega pregovora: “Nikar ne dolži ogledala, če imaš grd obraz,” s katerim je Gogolj v zbranih spisih uvedel komedijo Revizor.

Naslov mojega razmišljanja naj zato izzveni izzivalno, saj je 8. marec kot dan žensk še vedno potreben in pomemben, da mediji (vnovič!) opozorijo ne samo na problematiko, stiske in težave žensk razvitega sveta, temveč tudi na tihe žrtve molčečnosti tistega dela nerazvitega sveta, ki vsak dan vse bolj vdira v našega.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme