Kultura

Pika na (pesm)i

Pika na (pesm)i

Piše: Majda ARTAČ STURMAN

minerali

koltan.
Kongo.
na koltanovih poljih
digitalna tehnologija
krvavih igric.
Zois se je rodil v Trstu.
zoisit je razsvetljen mineral,
pomislim in objamem
smolnato hrapavo skorjo
velikega debla.
prilepim se na
jantar pozabe.

Sanja Širec

Naslov pesmi iz zbirke Hiša razvajenih otrok (ZTT 2018) bralsko pozornost takoj usmeri v svet znanosti, oziroma mineralogije kot tudi vodi k temu, da si postavimo nekaj vprašanj ali si razjasnimo nekatere pojme. Tudi sama sem pobrskala po spletu glede natančnejših podatkov o koltanu, o katerem lahko preberemo, da ga uporabljajo pri izdelavi različnih elektronskih naprav, denimo prenosnih telefonov in tablic. Kam torej meri sporočilo kratke, modernistično naravnane pesmi? No, pojdimo postopoma. Čeprav verzi učinkujejo nekako čudno (ali celo šokantno), brez velikih začetnic razen v primeru geografskih in lastnih imen, nam prav zaradi začetne eliptičnosti (manjka namreč glagol) in kljub vsemu uporabljenih pik vzbudijo začudenje, nekaj vprašanj, nato morda osuplost in kak spomin na šolska leta v zvezi z razsvetljenstvom in likom mecena ter mentorja barona Žige Zoisa.
V besedilu pesnica omenja tri minerale, koltan, zoisit in jantar (fosilizirano smolo). Tudi pesem je trodelna: najprej navaja dejstvo, da se v Kongu, kjer pridobivajo večino koltana (iz prvih zlogov besed kolumbit in tantalit), odvijajo krvave igrice (boji) za razviti svet digitalne tehnologije. V osrednjem delu s poudarkom na mestu Trst in na razsvetljencu Zoisu, po katerem so poimenovali tudi mineral zoisit, skuša lirski subjekt svojo čustveno prizadetost in ogorčenje ublažiti z objemom velikega debla.
Stik s prvinskostjo narave, z drevesom (je morda v njem večja občutljivost kot v človeku?) v sklepnem delu je odrešilen. Smolnata hrapava skorja nosi v sebi starodavno modrost pozabe, staro tisočletja kot jantar. Na videz izrazno raztrgano, znanstveno suhoparno besedilo se izvije v občuteno socialno (ob) tožbo v času, ko smo nemočni (in celo nevedni) opazovalci kapitalističnega izkoriščanja držav t. i. tretjega sveta. Kljub razsvetljenskim idealom liberté, égalité, fraternité se v imenu sodobnega napredka grobo kršijo osnovne človečanske pravice. Pesnici ob tem spoznanju ostaja objem drevesa, ki ji nudi varno zavetje. Gre za iskanje skladnosti, harmonije med človekom in naravo: v njej lahko še tako kritična in razmišljujoča opazovalka sodobnega sveta, kot je pesnica, najde pomiritev.
V pesmi se prepletajo sodobnost in pogled v zgodovino, znanstvena treznost in čustvena prizadetost, vera v moč razuma ter bolečina ob zavesti brezobzirnega izkoriščanja bogatih, vendar nerazvitih držav tretjega sveta. Kaj vse je mogoče uzreti v enokitični dvanajstvrstičnici! Poezija zmore marsikaj, tudi premikati gore predsodkov, neznanja in otopelosti. Kaj vse se lahko ob besedi koltan premakne v naši zavesti!

30.11.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!