4 dni in 150 kilometrov
Pogovor / Patrik Kojanec o podvigu SPDT
Ob 120-letnici Slovenskega planinskega društva Trst se je skupina desetih športnikov, članov alpinističnega odseka SPDT odpravila na kolesarsko in smučarsko turo od Trsta do Triglava. “Opazili smo, da je 120 kilometrov (kot 120-letnica) približno od Trsta do Triglava, zato smo se na pobudo člana Boruta Bogatza odpravili na pot s kolesi in smučmi,” je za naš tednik povedal Patrik Kojanec, mladi športnik, doma iz Jamelj.
Patrik, kdo se je namenil z vama?
Torej, kot že rečeno, smo začeli v desetih izpred Narodnega doma v Trstu. Na pot smo se odpravili jaz, Borut, Andrei Sossi, Zoran Bandelj, Erik Boneta, Aleks Blasina, Sandy Slavec, Veronika Skerlavaj, Jernej Bufon in Tibor Drassich.
Katero pot ste izbrali?
Startali smo pred Narodnim domom v Ulici Filzi, kolesarili po obalni cesti do Sesljana, nadaljevali po Valonu in prišli do Solkana. Od tam smo po kolesarski stezi prišli do Kanala ob Soči in še naprej po cesti do Tolmina, kjer smo prvo noč prespali. Naslednje jutro pa smo startali kar s polno paro in se odpravili v Tolminske Ravne prav tako s kolesom, pot je bila kar strma. Tja so drugi člani SPDT-ja prišli iskat naša kolesa s kombijem, mi pa smo nadaljevali peš s smučmi na nahrbtniku. Prišli smo do prevala Globoko in se od tam s smučmi spustili po Triglavski turnosmučarski magistrali vse do doma na Komni. Tu smo prespali drugo noč in naslednji dan nadaljevali po smučarski magistrali vse do Vodnikovega doma skozi prelaz Hribarica in Dolino Sedmerih jezer. V Vodnikovem domu smo spali par ur in pomalicali. Ob eni uri ponoči smo nato startali proti Kredarici, kamor smo prišli ob 5. uri zjutraj in od tam poskusili z vzponom na vrh Triglava.
Kaj pa tam?
Do tja smo sicer prišli v osmih, ker sta se dva člana odločila, da bosta turo končala prej zaradi težav z opremo. Štirje smo se odločili, da bomo turo zaključili na Malem Triglavu, saj nismo bili v pravi fizični kondiciji, in se vrnili na Kredarico. Drugi štirje, med katerimi so bili Veronika Skerlavaj, Borut Bogatez, Jernej Bufon in Tibor Drassich, pa so prišli na vrh Triglava. Ko so se vrnili, smo vsi skupaj nadaljevali pot do Vrat. Tu so nas čakali drugi člani društva z obilno malico. Nakar smo naložili vso opremo v kombije in se odpravili domov.
Kakšno pa je bilo vreme?
Prvi dan nas je na kolesarski stezi med Solkanom in Tolminom ulovil dež in nas dobro premočil. Po poti do Tolmina smo se že posušili. Naslednji dan je bilo vreme oblačno, vsako toliko je posijalo sonce. Ko smo prišli do prevala Globoko, nas je najprej ustavila megla, zaradi tega je bila orientacija res težka. Kar naenkrat pa je posijalo sonce, nebo se je odprlo in pokazalo celo dolino, lahko bi rekli, da je bilo kot neko božje znamenje. Tretji dan smo res imeli lepo, krasno vreme. Zadnji, četrti dan pa je postajalo vedno bolj toplo, zaradi česar smo tudi smučali v kratkih rokavih. Pot je sicer bila malo izpostavljena prepadom, tako da je tudi zaradi toplote bilo treba hiteti, recimo, da razmere niso bile najboljše.
Ste torej zadovoljni z odpravo?
Seveda smo, na srečo se je vse dobro izpeljalo. Vsi smo res zelo zadovoljni, da smo dokončali turo. Če pogledamo končni rezultat, ugotovimo, da smo prehodili, prekolesarili in presmučali 150 kilometrov in premagali 6250 metrov pozitivne višinske razlike. Tudi če nismo vsi dospeli do vrha, smo prav tako veseli in ponosni, da je ta krasna pobuda in odprava uspela.
