20 let zaščitnega zakona

Piše: Ivo Jevnikar

V Italiji je pomembnejša od zapisane črke “politična volja”

Dvajsetletnice zaščitnega zakona za Slovence bi se lahko spominjali na različne dneve. V drugem branju, in torej dokončno, ga je izglasoval senat v Rimu 14. februarja 2001, vendar je bil razglašen 23. februarja, ko ga je podpisal predsednik republike Ciampi, ob njem pa še predsednik vlade Amato in pravosodni minister Fassino. Uradni list ga je objavil 8. marca, v veljavo je stopil mesec dni po razglasitvi, 23. marca 2001. Od takrat tečejo roki za uresničitev posameznih določb. Za mnoge je celo 20 let preteklo zaman. Pri drugih je prišlo do prijetnih presenečenj, ki potrjujejo spoznanje, da je v Italiji pomembnejša od zapisane črke, ki je sicer nujna, “politična volja”.

Danes je nadvse žgoča tema zastopstvo Slovencev v parlamentu. Zaradi volilnih reform, ki so bile sprejete s spremembo ustave ali pa z rednimi zakoni, je položaj danes tak, da lahko na prihodnjih volitvah le čudež potrdi slovensko prisotnost, ki je v takšni ali drugačni obliki v republiškem parlamentu neprekinjena od leta 1963. Kot je bilo jasno že pred 20 leti, zaščitni zakon v 26. členu izraža le pobožne želje glede olajšanega zastopstva, saj ni natančen, poleg tega pa kot redni zakon ni nadrejen drugim zakonom in toliko manj ustavi. A rešitev se da kljub temu najti, če je politična volja.

To se je pokazalo na primeru Narodnega doma v Trstu, za katerega poteka postopek vračanja slovenski narodni skupnosti. Obravnava ga 19. člen zaščitnega zakona, ki pa ne predvideva vračanja in je v sedanji formulaciji sploh neuresničljiv. Stoletna prizadevanja manjšine, ki sta jih podprli matična država in prijateljska pomoč, ki je v Italiji segla do Kvirinala, so dosegla premostitev zaprek, kar se bo pokazalo tudi z dopolnitvijo člena. Drugo tako prijetno presenečenje je bilo osnovanje centralnega urada in pa mreže za slovenski jezik, kar nadgrajuje ohlapno besedilo zakona o slovenščini v javni rabi.

Pred 20 leti nismo bili vsi zadovoljni z zakonom. Dovolj je prebrati takratna podrobna stališča Slovenske skupnosti in Sveta slovenskih organizacij. Zelo se je oddaljil od predlogov o “globalni zaščiti”, ki so jih različne politične sile ločeno vlagale v parlamentu v vsaki zakonodajni dobi od 29. aprila 1970 (prvi osnutek senatorja KPI Seme) dalje, in pa od besedila, ki ga je po dolgem usklajevanju oblikovala takratna “enotna delegacija” in ga je v poslanski zbornici na prošnjo Slovenske skupnosti v odločilnem mandatu predložil valdostanski poslanec Luciano Caveri. Ta predlog je namreč postal osnova za kasnejše “poenoteno besedilo” poročevalca Masellija.

V mnogih pomembnih točkah zakon namesto samih pravic določa postopke za dosego pravic, ti postopki pa so odvisni od dobre volje večine. Tak nevaren mehanizem, ki smo se ga zelo bali, zadeva že določanje ozemlja, kjer naj se izvaja zakon. K sreči se je izkazalo, da sta demokratična zavest in želja po sožitju v tistem trenutku prevladali. Za to pa imajo zaslugo ne samo paritetni odbori, temveč predvsem naši občinski svetovalci in odborniki. V sedanjih spominjanjih se poudarjajo zasluge takratne levosredinske koalicije, pozablja pa se vloga, ki sta jo v javnem mnenju in političnih odnosih odigrali demokratizacija in osamosvojitev Slovenije.

Zakon iz leta 2001 je bil prelomen zlasti za Slovence v videmski pokrajini, saj jih je končno uradno priznal in podržavil zasebni dvojezični vrtec ter osnovno šolo v Špetru, ni pa korenito posegel v njihovo družbeno-ekonomsko tkivo.

Cela vrsta vprašanj, ki jih obravnava zakon, še čaka na rešitev. Naša narodna zavest, politična zrelost in demografska moč pa niso odvisne le od zakonov.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme