171. Kaj sploh počnem tukaj?
Minulo soboto je doma zazvonil telefon, pomislil sem na še enega ubogega reveža, ki mi bo na drugi strani želel nekaj “izjemnega” prodati, ali pa me bo vprašal, če bi želel zamenjati telefonsko podjetje, če že ne, koliko porabimo doma na mesec za električno energijo, a se mi je oglasil nekam znan glas in po takojšnjem in prvem od mnogih “anyway” sem že vedel, da se javlja ženin stric Benito, ki je pred 60 leti kot osemnajstleten fant odšel v svet, danes pa živi v Avstraliji. Javil se mi je iz hotela v Červinjanu, presenečenje je bilo popolno, saj ga nihče ni čakal, še najmanj pa bratje in sestra, ki so vsi veliko starejši od njega.
Ženin stric Benito velja v vsem sorodstvu za posebneža, a ga imajo vsi po svoje radi, po moje tudi zato, ker vsi vedo, da je premlad odšel od doma. Bil je eden izmed tistih mladeničev, ki se v povojni Torviscosi, kot so pod fašizmom preimenovali furlansko vas Torre del Zuino, kjer je kraljevala tovarna Snia Viscosa s šefom Francom Marinottijem, za katerega vam bo že bežen pogled v Wikipedijo povedal, da je bil Mussolinijev prijatelj in velik lastnik industrije, predvsem pa “bog in batina” v Torviscosi, še krajevna cerkev jebila njegova, če o vaškem gledališču ne rečem nobene, ni znašel, kot se poleg Benita takrat ni znašla cela vrsta mladih ljudi, katerim so kazali prihodnost samo v tovarni, v kateri je vladala disciplina, kakršne ne poznamo več. Ženin oče, Benitov brat Ottorino, mi je pripovedoval toliko zgodb o brutalnem ravnanju Marinottija in njegovih biričev v tovarni, ki je grobo onesnaževala vso Spodnjo Furlanijo dolga desetletja, da mi je Benito postal simpatičen,čeprav je Ottorino vedno pravil, da “je bil Benito nemogoč” in ga je moral, ker je bil pač najstarejši od vseh otrok, večkrat pošteno “dati v red”, kar je pomenilo, da mu je moral občasno dati kako klofuto ali pa brco, kar je bilo takrat v splošni navadi.
Furlanske družine so imele pred drugo svetovno vojno dve skupni lastnosti: vse so bile številne in vse so bile revne, družina, v kateri sta se rodila Benito in dvanajst let pred njim Ottorino, je bila še bolj revna od ostalih, živeli so v neki hiši, ki je danes ni več, bili so namreč dninarji, za časa črnosrajčnikov so bili tudi odpeljani “na boljše” v Latino pri Rimu, kjer so pomagali Mussoliniju izsuševati tamkajšnje močvirje, ki so ga bili vajeni že doma, saj je Furlanska nižina takrat bila eno samo močvirje ali skoraj. Pa se tam niso znašli in večina se jih je vrnila domov, čakala jih je kemična tovarna in delo v njej, predvsem pa utopično na novo zgrajena vas, ki še danes kaže, kako so si fašistični veljaki predstavljali družbo: vilo je imel šef Marinotti, malo boljše vrstne hiše so bile za vodstveni kader v tovarni, “colombaie” (golobnjaki), kot še danes imenujejo v dolge vrste stisnjene hiške, pa so bile za delavce, srečneže, ki so dobili delo v tovarni.
Ženina mama Melania je delala v Marinottijevi vili kot natakarica in je stregla raznim kraljem in kraljicam na obiskih, med drugim tudi kasnejšemu nobelovcu Ernestu Hemigwayju, ki je tudi pri Torviscosi s svojo puško lovil divjad, predvsem pa se je rad mastil in dobro pil ob vsaki bogatinovi mizi. V Turinu, kamor so jo pri 14 letih poslali za služkinjo k neki mestni gospodi, se je naučila lepih manir, ki jih ima Melania še danes, v Marinottijevi vili je videla vse tisto, kar je smela videti, in tudi tisto, kar bi gospodar želel, da ne bi videla; dejstvo je, da je Melania ostala gospa tudi takrat, ko je na televiziji prvič zagledala Silvia Berlusconija in nam je preprosto v furlanščini povedala: “Ta pa mi ni všeč, oblečen je in se obnaša kot Marinotti”! In ji je še danes žal, ko je enkrat na volitvah pogrešila in volila za stranko Naprej Italija samo zato, ker je videla italijansko zastavo in je mislila, da voli Krščansko demokracijo, ki jo je sicer v povojnem času vedno volila, to pa zato, ker so njeni mami “dali socialno penzijo in je zato moja mama vsak mesec plačala mašo za tistega, ki ji je dal penzijo”. Z ženo sva oba, Melanio in Ottorina, po zgrešenih volitvah potem dobro podučila, kaj se sme in kaj se ne sme prekrižati na volišču za zaveso, Melania je poslušala in na koncu mirno rekla: “Veliko sem že doživela, a si nisem nikoli mislila, da bom morala voliti komuniste, če se hočem rešiti tega, ki je enak Marinottiju”! Ottorino pa je mojemu očetu že takoj, ko se je pojavil Berlusconi na politični pozornici, povedal, da je “enak kot tisti, ki naju je nagovarjal z balkona na Trgu Venezia v Rimu, ti si ga poslušal v Bologni, jaz v Turinu, oba pa sva videla, kako je končal on, a se bojim, da je ta še bolj s hudičevo žavbo namazan kot oni”! In sta z očetom v pogovoru po navadi zavila v drugo svetovno vojno, prehodila sta vso Italijo in potem šla v Afriko, na Češko in v Nemčijo… Benito pa je bil vedno nekje v ozadju teh pogovorov, saj sta tako Melania kot Ottorino vedno trdila: “Če bi ostal Benito doma, bi bil gotovo med tistimi, ki bi razstrelili tovarno, od hudiča so bili”! Pa jih je Marinotti s pomočjo vaških ovaduhov, vse mlade in nepokorne fante iz Torviscose!, zbral skupaj in tako je Benito pri komaj 18 letih iz Trsta z ladjo odplul v Južno Afriko, kjer je Marinotti odpiral novo tovarno. Benitov oče, da je takrat s solzami v očeh svoji ženi povrnitvi iz Trsta, kamor je na pomol pospremil sina, dejal: “Fanta ne bom videl nikoli več”!
Tako je tudi bilo.
“Svet je velik, Jurij, a danes je vse v vrenju! Anyway, to ni več my world!, to ni več moj svet”! je bil jasen Benito, ki je sicer za vrenje rabil angleško besedo “turmoil”, ko sem ga šel iskat v hotel. Športno eleganten kot vedno je kadil na parkirišču in objel bi ga, ko je ob pogledu na mojo lancio presenečeno izrekel: “Kaj nimaš več alfe”?
Že v tem, da Benito ob prihodu v deželo, kjer je nekoč bil njegov dom, a se danes v njej ne znajde več, gre stanovat v hotel in ne k sestri ali bratom, sem zaznal tisti poznani občutek, ki ga nosim od nekdaj s sabo, odkar sem šel pri petnajstih letih od doma: nikomur, zares nikomur nočeš biti v nadlego. Vračaš se v rodne kraje, kjer je nekoč bil dom, a nekako nisi več doma… Z leti se občutek, da pravzaprav nikjer nisi več doma, samo še povečuje.
Benito je odšel v svet in je hotel postati bogat, še danes govori o tem z žarom v očeh. Delal je vsa mogoča, predvsem zelo težka in še bolj nevarna dela, se poročil s čudovito in znano pevko (“Yeah, I was Mandingo”!), imel sina, bil oče tudi njenim otrokom iz prvega zakona, se preselil za stalno v Avstralijo, nesrečno je izgubil sina, pred nekaj leti se je za vedno poslovila tudi ljubljena Fay, danes živi v letoviškem kraju na Zlati obali (Gold Coast), “kjer je vedno lepo, prijetno vreme, tako, da nimam niti kurjave”!
“Yeah, I am fine”! pravi Benito, ki uživa pokoj ob morju.
“Ja, jaz sem v redu”! pravi Benito meni v avtu, ko ga vozim k devetdesetletnemu bratu Ottorinu in se umaknem, ko se oba zjočeta, ko se objameta.
“You know… ” začne Benito v avtu.
Ko ga peljem obiskat prijatelja v vas, izvem, da sta bila v Južni Afriki, a se je njegov prijatelj Gigi vrnil v megleno Torviscoso, on pa je šel naprej v Avstralijo, sanjal je “big money”, veliki denar.
“Yeah, I am fine”! mi reče Benito, ko ga peljem do prodajalne avtomobilov, kjer vzame v najem avto za mesec dni, in potem me preseneti: “Saj veš, ne, da sem prišel zadnjič letos gor”?
Rečem, da mi je tako dejal tudi pred tremi leti.
A vidim, da je tokrat drugače, ker me iznenadi dobesedno takole: “Kaj ti sploh veš, kaj jaz počnem tukaj? Kaj sploh mi počnemo tukaj? What am I doing here”?
Ustavim na širokem parkirišču in molče zakadiva eno, nato reče Benito: “That's it! To je to” !n in mi pomaha v pozdrav.
Jurij Paljk
