Pričevanje o življenju blaženega papeža Janeza Pavla II.
Prve dni maja pred 21 leti je blaženi Janez Pavel II. prvič obiskal Gorico ob pastirskem obisku v naši deželi. Na Travniku je 2. maja 1992 vodil osrednje liturgično slavje. V spomin na ta dogodek je bil v goriški nadškofiji prisoten 15. in 16. maja nadškof msgr. Piero Marini, v letih 1987-2005 ceremonier svetega očeta Karola Wojtyle; dve leti je isto funkcijo ohranil tudi z Benediktom XVI., od l. 2007 pa je predsednik Papeškega odbora za mednarodne evharistične kongrese. Dne 15. maja popoldne je bil prisoten ob odkritju obeležja, ki ga je občinska uprava postavila na križišču med ulico Roma in Travnikom v spomin na papežev obisk; na obeležju je stavek iz njegovega govora, v katerem je 2. maja 1992 naše mesto označil kot vrata Italije, kjer se srečujeta latinski in slovanski svet. Tudi zato je res škoda, da je napis samo italijanski… Poleg visokega gosta so bili pri dogodku med drugimi navzoči nadškof Carlo Redaelli, prefektinja Maria Augusta Marrosu, župan Ettore Romoli in Erminio Tuzzi, župan, ki je sprejel svetega očeta pred 20 leti.
Predavanje
Še isti večer je msgr. Marini v avditoriju furlanske kulture govoril na temo: “Vera Karola Wojtyle”. Pozdravili so ga župan Romoli, ki mu je podaril “tri goriške kovance”, nadškof Carlo Redaelli in urednik škofijskega tednika Mauro Ungaro, ki je poudaril, da je bil msgr. Marini pravzaprav član papeževe “družine”, eden izmed njegovih najožjih sodelavcev.
Janez Pavel II. je vodil Cerkev 27 let, popeljal jo je v 3. tisočletje, je začel svoje pričevanje msgr. Marini, ki je obudil spomin na blaženega papeža in v nekaj “slikah” zarisal nekatere njegove poteze. Začel je – z besedami naslednika Ratzingerja – pri trpljenju, ki ga je v zadnjih letih močno zaznamovalo, vse do “nemega” blagoslova na njegovo zadnjo velikonočno nedeljo. Sam “rogito”, listina o svetem očetu, ki so jo zapisali po njegovi smrti in jo položili v grob, pripoveduje o papežu v luči velikonočne skrivnosti. “Rimska Cerkev je tedaj doživela – kot nikdar prej – dneve velikonočne duhovnosti”, je dejal msgr. Marini, saj je “morje ljudi” več dni prihajalo od vsepovsod pokropit papeža, “znamenje Cerkve, združene s pastirjem na poti proti večni Veliki noči”. Prav tako so bile “velikonočne” podobe njegovega pogreba 8. aprila 2005 in beatifikacije 1. maja 2011. Njegovo osebnost je na poseben način zaznamovalo dogajanje na rodnem Poljskem. Pri 9 letih je izgubil mater, pri 12 brata, pri 22 še očeta, ostal je sam: da bi se preživljal, je najprej delal v kamnolomu, nato v tovarni. “Kmalu je spoznal temeljne življenjske vrednote: prijateljstvo, delo, solidarnost”. Ljubezen do domovine je bila povezana z zgodovinskimi dogodki. “Na potovanjih je vedno želel srečevati skupnosti Poljakov. Ko je slišal govoriti poljsko, so mu žarele oči”. Katoliška Poljska – med protestantsko Nemčijo na zahodu in pravoslavno Rusijo na vzhodu – in v njej močna judovska skupnost sta iz njega naredili človeka medosebnih stikov in ekumenskega dialoga. Čestohovska Marija, simbol svobode in edinosti poljskega naroda, je ključ za razumevanje njegove predanosti Mariji (“Totus tuus”) in želje, da je povsod obiskoval Marijina svetišča. Ker je Cerkev v domovini morala plačevati davke oz. globe za javne shode, je Wojtyla vedno najraje obhajal mašno daritev zunaj. “To so bile njegove korenine”. Prav tako ga je močno zaznamoval drugi vatikanski koncil, ki se ga je udeležil kot 42-leten škof. Kot je sam zapisal, je bil zraven “od prvega do zadnjega dne”. Šlo je za edinstveno zgodovinsko izkušnjo, pomembno etapo v oblikovanju sinteze njegove osebne vere. Ker je ogromno odnesel, “je želel 'plačati dolg' tako, da je udejanjal koncil”. To je bil kompas njegovega pontifikata. Msgr. Marini je Wojtylo prvič srečal leta 1973: v njem je našel “intelektualno zelo pripravljenega moža, polnega človečnosti”. V naslednjih letih ga je spoznal – kot je povedal prek številnih anekdot – kot človeka velike umirjenosti in samoobvladovanja. Tudi v najbolj burnih okoliščinah je znal ohranjati umirjenost, sad vere. “Nekajkrat je tudi izgubil potrpljenje”, to pa se je dogajalo v zadnjih letih, “ko je zaradi bolezni s težavo komuniciral”. Znal je biti prijazen in ljubezniv, toda “v pričevanju za resnico in načela je bil trden, neizprosen”. V Agrigentu “je zakričal proti mafiji, a spominjam se, da je dostikrat kričal in se zdel skoraj hudoben”.
“Bil je konkreten človek”, preprost in praktičen, zato ni maral puhlih formalnosti. “Zelo rad je pel, tudi zadnja leta, po navadi slovanskih narodov”. Bil je “človek molitve”: vedno in povsod je iskal priložnost, da bi molil. Rad se je tudi smejal do solz. Obkrožil je ves svet, “vedno smo bili s kovčkom v roki: cilj potovanj je vedno bil obhajati mašo s skupnostmi vernikov”, veselil se je različnosti in posebnosti kultur, tudi v tem je videl “utelešenje evangelija”.
V prvih letih krščanstva je v Rimu maševal samo papež; s časom je skupnost rastla in nastale so župnije. Da bi poudaril občestvo med verniki, je tedaj papež pošiljal košček posvečenega kruha v vse župnije. Kristusovo telo je združevalo vernike z rimskim škofom. “Janez Pavel II. je zamenjal Kristusovo telo s svojim. Svoje telo je ponesel ne le v rimske župnije, temveč v ves svet. Tako je ustvaril občestvo z rimskim sedežem in drugimi cerkvenimi skupnostmi”. To je delal “iz ljubezni do evangelija in do ljudi”.
DD
Preberi tudi
Kristjani in družba
