Pesem je izraz bivanja, za katerega si danes ljudje nočejo vzeti prostora
Gostja srečanja ob kavi, ki je bilo v sredo, 14. oktobra, je oseba, ki ‘nerada gnezdi v žalosti’, ki se v današnjem tehnološkem svetu slabo kreta ob raznih Facebookih, Twitterjih in podobnih novotarijah, ki ji poezija predstavlja najprimernejši način, da se sooča z življenjem, predvsem pa je oseba, ki svojim pesmim rada daje dom, streho nad glavo – to je knjižno obliko.
Vse to je Patricija Dodič, ki je ob Acetu Mermolji predstavila svojo zadnjo pesniško zbirko z naslovom Ljubimje – Zbirka doslej odmomljanih pesmi. Gre za njeno četrto samostojno zbirko. Avtorica je zaradi navezanosti svoje družinske preteklosti na Trst želela, da bi eno svojo knjigo vendarle izdala v zamejstvu. To željo ji je izpolnilo Založništvo tržaškega tiska. Patrizia Dodič je svojo izobrazbo usmerila v proučevanje leposlovja (tudi na tržaški univerzi): na ljubezni do književnosti je nato zasnovala tudi svojo poklicno pot in postala knjižničarka. Ta položaj omogoča besedni umetnici poseben vpogled v okuse bralcev: “Opažam, da ljudje vse bolj izbirajo knjige, ki jih nagovarjajo z zgodbami. Nekaj se mora dogajati, še bolje, če je pripoved lahka, površinska, najraje, da se ne dotika njihovih čustev”. Poezija pa se opredeljuje za povsem drugačen način izražanja. “Pesem je izraz, ki zahteva čas, je izraz bivanja, za katerega si danes ljudje nočejo vzeti prostora. Poezija je globina, današnji svet pa živi na površju”. To pomeni, da poezija ni sama po sebi odmaknjena pesniška zvrst, današnja družba jo preprosto pušča raje na obrobju, pesnika pa obravnava kot eksotično bitje. Verz je za pesnico sredstvo, s katerim drugače gleda na družbo in na svojstven način izrazi sebe.
Pogovor z Acetom Mermoljo je privedel tudi do ugotovitve, da, čeprav se vse več ljudi umika v tovrstno pesniško zasebnost, ostajajo založniški filtri suhi, neokrnjeni: pesnik nadaljuje na poti zasebnosti tudi pri izdajanju svojih knjig in izbira samozaložniške poteze. A to je dvorezni meč: po eni strani umetnik ohranja svobodo, po drugi pa tvega precenjevanje lastnega pisanja.
Patrizia Dodič je do svoje poezije sicer zelo kritična. Verze bi pilila in pilila, ampak izdajateljski korak zahteva kompromis. Kot je pravilno ugotavljal Mermolja, je Patrizia Dodič tudi taka pesnica, ki na lep način prebira v javnosti svoje pesmi. Občinstvo TKS se je o tem lahko prepričalo, potem ko je prisluhnilo verzom Šelestenje, Začni vsak dan z nasmehom, Sestavljanka. V poeziji z naslovom Ali? pa se avtorica s svojega laičnega gledišča sprašuje o Bogu. “Ali se Bog kdajkoli vpraša, če obstaja, in zakaj”? Morda bomo del odgovora našli tudi v njenih nežnih, intimnih, prisrčnih in vedrih poezijah …
IG
