K kot KARMA (2)
Nadaljujemo, kjer smo končali. Splošno rečeno, naj bi karma razložila logiko reinkarnacij kot neko pot osvoboditve in dojemanja (mukti). Duše naj bi se tako razvijale oz. evolvirale na višjo raven po nekih slučajnih preskokih. Glede na orientalsko modo in zanimanje šestdesetih in sedemdesetih let in z New Agem, je zadeva postala tudi statistično relevantna, namreč sprejemanje takšnih idej, ki pošteno povedano nimajo kaj dosti z izvirnimi orientalnimi nauki, ampak tu nimamo namena razvijati še te dodatne teme. Zdi se, da se želi s karmo poskusiti, da se je mogoče osvoboditi svetopisemskih in evangeljskih zapovedi ter »ozke poti«, ki jo je oznanil ljudem Gospod Jezus. Imamo namreč dvojno zanikanje odgovornosti. Najprej zaradi tega, ker se trdi, da bo vedno še ena možnost za očiščenje v enem od prihodnjih življenj, torej se lahko še počaka na to, da bi živeli moralno in odgovorno – za to bo že enkrat čas, zaenkrat pa uživajmo. Po drugi strani pa imamo zanikanje osebne odgovornosti posameznika za dejanja – če namreč zadeve ne gredo dobro, je za to kriva karma, ne pa posameznik, ki je neko dejanje storil. Vzročno-posledično pravilo se, če ga gledamo v smislu, kakor ga razumejo zahodnjaški zagovorniki karme, pravzaprav močno zrelativizira. Po drugi strani imamo tudi neke vrste determinizem, torej neke vrste obsodbo, da pač ne more biti drugače, da se proti usodi ne da boriti, se ne da nič storiti. Koliko je potem sploh po tem gledanju posameznik še vreden? Posameznikova edinstvenost je povsem izničena. Karma tudi izničuje smisel za greh – če je konec koncev usoda vseh, tako dobrih kot slabih, enaka, saj se enkrat vsi na neki način “odrešimo”, potem greha in individualne odgovornosti ni več. To seveda koristi sodobni miselnosti, ki jo tako propagirajo svetovni mediji, ko je potem vse dovoljeno in zakaj bi si sploh obremenjevali vest… (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Andrej Vončina
Preberi tudi
