Izbrano delo Marine Cvetajeve

Založba Zrakogled, ki deluje v istoimenskem kulturno-umetniškem društvu na slovenski obali, je pred kratkim objavila slovenski prevod izbranega dela ruske pesnice Marine Ivanovne Cvetajeve, ki je živela med letoma 1892 in 1941. Tako izbor kakor prevodi so delo slovenistke in rusistke Andreje Kalc, sredstva za njegovo objavo pa je prispeval ruski Institut za prevajanje s finančno pomočjo Zvezne agencije za tisk in množične medije v okviru programa Ruska kultura 2012-2018, poleg njiju pa še Mesta občina Koper.
Avtorica generacijsko spada v obdobje ruske avantgarde, torej pesnikov, literatov in umetnikov, ki so ustvarjali v času oktobrske revolucije in po njej. Med ostalimi naj omenimo pesnika Vladimirja Majakovskega in Sergeja Jesenina ter pisatelja Borisa Pasternaka. Njihove usode so si med seboj seveda različne, nekateri so oktobrsko oziroma boljševiško revolucijo tudi dejansko podprli, spet drugi se od nje počasi oddaljili, tretji emigrirali itd. V zadnjo kategorijo spada tudi Marina Cvetajeva, ki je obdobje med obema vojnama preživela v Franciji, kamor se je zatekla z možem, ki je bil oficir premagane 'bele' armade. Njena življenjska tragika je bila v tem, da je emigracija ni sprejemala, po vrnitvi v Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo pa se je njeno življenje še dodatno zaostrilo, tako da je kmalu zatem prostovoljno odšla v smrt. V času svojega življenja je avtorica navezala stike z nemškim pesnikom Rainerjem Mario Rilkejem, ki ji je tudi posvetil eno svojih elegij.
Prav okrog stikov in odnosa z Rilkejem se namreč vrti izbor Poskus sobe, ki zajema tako pesniški kakor prozni del. V prvem je objavljenih šest daljših pesmi, ki nosijo naslove Z morja, Poskus sobe, Neuresničena pesnitev, Stopnišče, Novoletno in Pesnitev zraka. Nastale so med letoma 1926 in 1927, torej v obdobju, ki ga je avtorica preživela v Franciji. Oblikovno so pesmi precej dolge, zajemajo namreč tudi po deset ali več knjižnih strani. Avtorica v njih mestoma še ohranja oblikovno skladnost (delitev na kitice), ponekod pa so verzi zbrani v večje gruče. Vsebinsko je pesniška produkcija Cvetajeve zelo raznolika. Obravnava namreč tematike oziroma snov iz ruske zgodovine, prevzema motive, ki so bili tipični za tisti čas, denimo odnos med umetnikom in stvarnostjo, človeške hibe in slabosti, nemoč kljubovanja sistemu, ki posameznika privede do zloma, in še bi lahko naštevali. V slovenski književnosti bomo na podobnosti s temi opisanimi prvinami naleteli, denimo, pri Srečku Kosovelu, Miranu Jarcu ali Edvardu Kocbeku.
V drugem razdelku so objavljeni trije prozni zapisi avtorice. Prva, ki nosita naslova Tvoja smrt in Nekaj pisem Rainerja Marie Rilkeja, sta posvečena le-temu, tretji z naslovom Pesnik in čas pa piše o stanju književnosti in pesništva v tistem obdobju. Zapisali smo, da so bili Cvetajevi stiki z Rilkejem zelo pomembni, prav zato jo je njegova smrt močno pretresla, segla je do njenih globin. Opisuje jo namreč skoraj mistično, tako pravi: “Tvoja smrt, Rainer, se je v mojem življenju raztresla, razslojila se je na tri. Ena je v meni pripravljala tvojo, druga jo je zaokrožila. Ena je bila predzven, druga podzven. Po določenem časovnem odmiku – trozven. Tvoja smrt, Rainer – govorim že iz bodočnosti – mi je bila dana kot troedinost”. Zapis z naslovom Nekaj pisem Rainerja Marie Rilkeja pa ni enostaven ponatis korespondence med obema, ampak avtoričin pregled njunega dopisovanja, pri čemer se Cvetajeva zaustavlja pri nekaterih prvinah, ki so ga zaznamovale. V Pesniku in času pa se avtorica dotika predvsem vloge umetnikov svojega časa. Iz besedila bomo izpostavili dva citata. Prvi, krajši, pravi: “Temo Revolucije – je naročil čas. Temo slavljenja Revolucije – je naročila partija”, drugi pa: “Vsak pesnik je po svojem bistvu emigrant, celo v Rusiji. Emigrant iz Nebeškega kraljestva in zemeljskega raja narave. Pesnik – vsi umetniki – vendar pesniki najbolj – nosijo poseben pečat neudobja, po katerem že v njegovi lastni hiši – prepoznaš pesnika. Emigrant iz Nesmrtnosti v čas, nepovratnik na svoje nebo”.
Rilkejevi Elegiji, posvečeni Marini Cvetajevi-Efron v prevodu Urške P. Černe, sledi zaključni esej prevajalke in urednice Andreje Kalc z naslovom Poetika pisem, izboru na pot. V njem avtorica osvetljuje nekatere vidike iz življenja in dela Cvetajeve, poleg njene krute življenjske usode izpostavlja predvsem motive in simbole, pa tudi literarne prvine, ki so značilni za poetiko Marine Cvetajeve. Gre namreč za avtorico, ki je bila dolgo časa zamolčana in prezrta, za njeno rehabilitacijo pa si je prizadevala predvsem njena hčerka Ariadna Efron, ki jo je v času po Stalinovi smrti tudi dosegla. Širši javnosti pa je delo Marine Ivanovne Cvetajeve začenjalo postajati znano šele po letu 1990.
Primož Sturman

Novost pri Založbi Zrakogled

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme