Žal moramo že takoj v začetku zapisati, da niti markantni osebnosti Primoža Trubarja, začetnika slovenske pisne kulture, ni uspelo napolniti velike dvorane Kulturnega centra Lojze Bratuž, čeprav smo tokrat zabeležili med občinstvom več šolnikov in druge ugledne osebe iz goriškega kulturnega življenja.

V torek, 29. aprila, se je zvrstila prva izmed prireditev, ki bodo na Goriškem obeležile 500-letnico rojstva (1508, Raščica – 1586, Derendingen) utemeljitelja slovenske protestantske misli, predvsem pa očeta slovenske tiskane besede in osveščevalca narodne biti. Zaradi tega ima njegovo delo v zgodovini slovenskega naroda neprecenljivo vrednost. Prireditelji, Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete, so večer naslovili Primož Trubar na Goriškem in povabili medse Silvestra Gaberščka, državnega sekretarja na ministrstvu za kulturo RS, slovenistko prof. Lojzko Bratuž, moški pevski zbor Mirko Filej iz Gorice, ki je uvodoma s pevovodjo Zdravkom Klanjščkom zapel tri pesmi: na Trubarjevi besedili in v priredbi Matije Tomca Hvalimo mi denes Boga in Pejsem od Svetiga Duha ter Leskovarjev Očenaš, Oktet Vrtnica iz Nove Gorice, ki je pod vodstvom korepetitorja Bogdana Breclja sklenil prireditev s pesmijo na Trubarjevo besedilo in v priredbi Matije Tomca Očanaš, Sattnerjevo Pogled v nedolžno oko in Krekovo Nocoj je pa ena lepa noč. Program je povezoval Dario Bertinazzi, ki je iz prve slovenske knjige, katekizma, prebral Oratio dominica (Očenaš), iz evangelija sv. Matevža (1555) Trubarjev zapis o pisavi in njeni izgovarjavi ter iz Cerkovne ordninge (1564) o psalmih in pesmih, ki se morajo pisati v slovenskem jeziku in deliti med ljudstvom. Osrednji del sta seveda izoblikovala slavnostna govornika. Silvester Gaberšček je izrazil veselje, da je lahko prav na prireditvi v čast Primožu Trubarju med Slovenci v Gorici, ki je eno izmed src naše kulture. Poudaril je, da smo o Trubarju slišali že v šolskih klopeh, letos pa se upravičeno o njem veliko govori. Dejal je, da ga Trubar stalno preseneča, tega se zaveda še posebno letos kot koordinator odbora vseh prireditev, ki bodo v “Trubarjevem letu” (to je v vseh svojih programih objavil tudi UNESCO) obeležile to častitljivo in zelo pomembno obletnico, ki sovpada z drugim zelo pomembnim trenutkom za naš narod: predsedovanjem Slovenije EU. Neverjetno je, kako se spajajo nevidne niti, saj je “to Evropo že Trubar tkal in nas delal prepoznavne v njej in hkrati prinašal Evropo v naše kraje, našo mentaliteto, našega duha”.
pomnil je, da se je Trubar že pojavil na tolarjih, sedaj krasi njegov portret evro, Banka Slovenije pa se je obvezala, da bo izdala tudi spominski kovanec. Gaberšček je nanizal nekaj pomembnejših dogodkov, ki bodo potekali Trubarju v spomin, in sicer tridnevni mednarodni simpozij v začetku junija (ob dnevu Trubarjevega krsta, 8. junija, datum rojstva ni znan), mednarodni teološki simpozij evangeličanske cerkve na Slovenskem, celodnevno kulturno dogajanje na Raščici, v katero se je vključila cela Slovenija: v cerkvi sv. Kancijana, kjer je bil Trubar krščen, bo ekumensko bogoslužje, ki ga bosta vodila ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran in škof evangeličanske cerkve v Sloveniji, magister Geza Erniša. V nadaljevanju je ­gost­ osvetlil Trubarja kot karizmatično osebnost, ki je čutil, da mora svojemu narodu prinesti luči, novih pogledov v tistih zmedenih, negotovih časih burnega 16. stoletja. Ko je bilo krščanstvo v krizi, se je Trubar navduševal za evangelij, ki je očiščen človeških primesi. To čistost je Trubar hotel posredovati ljudem. Čeprav ga imamo vsi za protestanta, je v resnici iz njegovega dela, še posebno iz njegovih opomb, jasno, da je bil pobudnik za združevanje kristjanov, hkrati pa je pod vplivom reformistov bičal določene nepravilnosti, ki so se pojavljale v tedanji Cerkvi. Gnala ga je misijonarska, evangeljska sila. Zaradi nje je imel celo stike s tujeverci, hotel se je npr. prepričati, če so Turki, muslimani, dojemljivi za Božjo besedo. S tem je prehiteval čase, zato je prišlo tudi do nesoglasij, sporov in njegovega izobčenja. Toda kljub temu je njegova želja po novem ostala neomajna. Ker je želel, da bi njegovi sorojaki znali razumeti Sv. pismo, še prej pa brati, jim je l. 1550 izročil katekizem v domačem jeziku in abecedarij. Izpod njegovega peresa je sledilo še dvajset knjig, v slovenščini, nemščini, pa tudi spremne besede v drugih jezikih. V Urachu je ustanovil biblični zavod, ki je imel nalogo, da besedila prevede v jezike vzhodne Evrope. Gaberšček je poudaril, da je Trubar spoštoval vsak jezik, vsako kulturo in to je hotel tudi posredovati vsakemu. Izdaja Cerkovne ordninge ga je dokončno izobčila iz dežele Kranjske in moral se je za vedno izseliti v Nemčijo. Pogledi na Trubarja so dolga leta ostali deljeni; šele sedaj v njem vidimo predvsem nestorja slovenskega jezika in ga skušamo razumeti v celoti, saj nas njegove pesmi, pridige in vzor še vedno nagovarjajo. Podčrtal je, da Trubar ne pripada samo šolnikom, književnosti ali tistim, ki so blizu evangeličanski veroizpovedi, ampak vsem, ki imamo slovenske korenine. Našemu narodu je dal ogromno in mi mu veliko dolgujemo. Dal nam je zaklad pisanega jezika in naš jezik povzdignil med enajst velikih evropskih jezikov. Gaberšček je ob povabilu na ogled razstave Trubarjevih del v ljubljanskem Narodnem muzeju povedal tudi, da je po srečnem naključju prav v Trubarjevem letu prišlo do novega odkritja enega izmed njegovih del, 360 strani biblije Nove zaveze. Trubar nam je s svojim delom in geslom “stati inu obstati” nakazal pot, po kateri naj stopamo: če bomo govorili, kot nas je mati naučila, bo naš narod še živel, je sklenil svoje misli predavatelj. Za njim je besedo povzela prof. Lojzka Bratuž in tehtno orisala dvotedenski obisk in delovanje Primoža Trubarja na Goriškem (l. 1563) ter odmeve na njegovo pridiganje. Njen govor objavljamo v celoti.
Iva Koršič

Govor prof. Lojzke Bratuž
Primož Trubar na Goriškem
V letošnjem letu, petstotem, odkar se je na Raščici na Dolenjskem rodil Primož Trubar, smo in bomo še veliko slišali in brali o očetu slovenske književnosti, kakor ga radi imenujemo, predvsem pa utemeljitelju slovenskega knjižnega jezika. Na tem spominskem večeru se bom omejila na leto 1563, ko se je mudil na Goriškem, in to je za nas posebej zanimivo. Še prej je preživel daljša obdobja v Trstu pri škofu Bonomu, ki ga je tudi posvetil v duhovnika. Zaradi čedalje bolj odkrite privrženosti Lutrovemu nauku se je leta 1548 zatekel na Nemško, prestopil v protestantsko vero in začel pisati slovenske knjige. Kakor je znano, je prva njegova in sploh prva slovenska tiskana knjiga izšla leta 1550, v naslednjih desetletjih je izdal še kakih 20, postumno leta 1595 pa je izšel njegov prevod Lutrove Hišne postile.
Trubarjevo bivanje na Goriškem je trajalo samo štirinajst dni, a je bilo pomembno in odmevno. Lutrov nauk se je v goriški grofiji začel širiti že v prvi polovici 16. stoletja. V avstrijskih deželah se je plemstvo nagibalo k protestantizmu, na Goriškem pa je bilo razdeljeno: nemško se je tudi tu navduševalo za novo vero, italijansko pa jo je po večini odklanjalo. V drugi polovici istega stoletja je prišla deželna oblast pod protestantski vpliv. Deželni glavar in svetokriški gospod Jurij Thurn je skupaj s plemičema Eckom in Attemsom leta 1563 povabil v Gorico tedanjega ljubljanskega superintendenta Primoža Trubarja. Po prvem umiku na Nemško se je namreč leta 1562 vrnil v Ljubljano. Gorica je tedaj štela nekaj tisoč prebivalcev slovenske, nemške in italijanske narodnosti. Trubar je bil prav gotovo edini slovenski protestant, ki je lahko pridigal v vseh treh jezikih. Med goriškimi plemiči mu je bil najbližji Hanibal Eck iz starodavne rodbine Eck-Ungrispach. Nekateri njeni člani so bili skozi celo 16. stoletje zelo vplivni, imeli so funkcije glavarja, poveljnika konjenice, poslanca deželnih stanov na dvoru itn. Trubar je bil v Gorici gost v hiši Hanibala Ecka na mestu, kjer se gornji del Raštela prevesi v trg za stolno cerkvijo. Na poslopju je napis, ki priča, da je tam živela rodbina Eck-Ungrispach. Po ljudskem izročilu naj bi bil Trubar pridigal z nekega balkona, vendar gre najbrž za pomoto, saj je hiša z balkonom na drugi strani ceste, kjer se začne vzpenjati pot na Goriški grad, zgrajena pa je bila po Trubarjevem obisku in pridiganju v Gorici. Pravzaprav je vseeno, kje je govoril. Dejstvo je, da je pridigal na trgu za cerkvijo, ker vanjo ni smel stopiti.
O svojem potovanju po Goriškem poroča v pismu Hansu Ungnadu z dne 9. decembra 1563. Kakor večina njegovih pisem je tudi to v nemščini, zato odlomek navajam v prevodu.
Pred 4 tedni me je poklical gospod Jurij, grof in baron s Thurna itd., v Gorico, in sem tu 14 dni zapovrstjo pridigal nemško, slovensko in laško v hiši gospodov Eckov in na gradu v Rubijah, kajti duhovniki me na prošnjo niso pustili v cerkev. Obhajal sem večerjo v vseh treh jezikih in krstil sina gospodu Hanibalu Ecku. Zaradi tega so duhovniki in menihi kar noreli. In ko sem jahal nazaj na svojem osliču, sem v Križu pridigal neko nedeljo v cerkvi; zbrala se je vsa vipavska dolina in mnogo duhovnikov; nihče ni ugovarjal, celo duhovnikom je pridiga ugajala; to pridigo bom, ako Bog da, na kratko sestavil v omenjenih treh jezikih in jo poslal vaši milosti, da se natisne. Nekateri goriški duhovniki in menihi so s pomočjo in po nasvetu Maracca, pomožnega škofa in generalnega vikarja oglejskega patriarha v Vidmu, /in/ papeževega legata na Dunaju obdolžili bogaboječega pobožnega gospoda grofa Thurna, njegovo milostno knežjo soprogo in mene pri rimsko cesarskem veličanstvu itd. ter tudi dosegli ukaze za gospoda upravitelja Dornbergerja v Gorici in gospoda Lanthierija, naj me ulovijo in zaprejo, če še kdaj pridem v grofijo Goriško.
Nasprotovanje Trubarjevemu pridiganju na Goriškem je bilo sicer razumljivo, saj je katoliška stran videla v njem nevarnega hujskača. Kakor ugotavlja zgodovinar Silvano Cavazza, je konec oktobra prišlo do izmenjave pisem med Benetkami, Rimom in Dunajem v zvezi z “novo kugo, ki jo širi oni heretik Primož”. V Gorici je bil njegov najhujši nasprotnik župnik Matej Marcina, doma z Lokev. Ko se je v mestu razširila novica o Trubarjevem prihodu, je Marcina pohitel v Videm k škofu Maraccu in preko katolištvu zvestega plemiča Dornberga novico sporočil tudi cesarju. Že po Trubarjevem odhodu iz Gorice je nuncij Delfino na Dunaju pisal kardinalu Borromeu, da se preko Gorice in Trsta kriva vera nevarno bliža Italiji.
Zanimivo je pojasnilno pismo, ki ga je Trubar napisal že 1. decembra 1563 grofu Juriju Thurnu in goriškemu deželnemu zboru in se prav tako nanaša na potovanje po Goriškem. V njem zagovarja svoje delo in obžaluje, da so se nekateri iz goriške grofije pritožili proti njemu in njegovim nedavnim pridigam v Gorici, Rubijah in Križu. Pridige, ki se opirajo na prvo in drugo Janezovo pismo in na 10. poglavje iz Apostolskih del, je sestavil v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku ter jih je pripravljen vsakemu predložiti. Nadalje v pismu poroča, da je delil svete zakramente z vsem spoštovanjem, kakor jih je Kristus postavil, “zato je nenavadno, da so med kristjani taki, ki takšno jasno besedo in zapoved božjega Sina grdijo kot napačno in krivoversko, in me tožijo rimsko cesarskemu veličanstvu itd., ne da bi me izprašali in preiskali pred mojo prvo sodno stopnjo in redno oblastjo te kneževine Kranjske”.
O Trubarjevem štirinajstdnevnem bivanju na Goriškem vemo v glavnem to, kar je napisal sam. Ne vemo, kolikokrat je govoril v Gorici in kolikokrat v Rubijah, saj pravi samo, da je pridigal 14 dni zapovrstjo “v hiši gospodov Eckov in na gradu v Rubijah”. Pozneje je svojim naslovom dodal še “pridigar grofije Goriške v Rubijah”, kar lahko pomeni, da je bilo zanj pridiganje v teh krajih vredno omembe. Sovodenjska občina, pod katero spadajo Rubije, je po njem poimenovala cesto pod rubijskim gradom. V prvi polovici maja bodo ob vhodu v grad odkrili Trubarjev kip v spomin na čas, ko je bil Trubar gost grajskih gospodov in je tam pridigal. Spomnimo se tudi, da je bil v Gorici leta 1971 po njem poimenovan slovenski Klasični licej.
Tretje prizorišče Trubarjevega pridiganja na Goriškem je bil Vipavski Križ (nekoč Sv. Križ, v srednjem veku tudi Villa Crucis), eden zgodovinsko najpomembnejših krajev na Goriškem. Nekdanje naselje na griču sredi Vipavske doline, nedaleč od Ajdovščine, je kralj Ferdinand leta 1532 povzdignil v mesto, prebivalce pa v meščane. Nekaj let pozneje se omenja v Križu grad, ki so ga obdali z obzidjem. Pod njim je kapucinski samostan s cerkvijo. Župnijska cerkev na zahodnem delu podolgovatega griča ima na zunanji steni vzidano ploščo, ki spominja na leto 1563, ko je v cerkvi pridigal Primož Trubar. Sam pravi, da ga je prišla v Sv. Križ poslušat cela Vipavska, tudi številni duhovniki. Verjetno ne samo zaradi izjemnosti tega dogodka, ampak tudi zato, ker je v tej dolini našla reformacija posebno ugodna tla, deloma zaradi protestantsko usmerjenega plemstva. Katoliški vizitator Paolo Bisanti je še leta 1583 ugotavljal, da so v Vipavi in Sv. Križu skoraj vsi protestanti.
Ko se je Trubar na svojem osličku vračal proti Ljubljani, je imel morda grenak občutek, ker je vedel, da ga oblasti preganjajo, obenem pa mu je bilo lahko štirinajstdnevno potovanje po Goriškem, zlasti množični sprejem na Vipavskem, v veliko zadoščenje.
Goriških štirinajst dni je prav gotovo pomembna epizoda v delovanju tega slovenskega reformatorja in pisatelja, ki je s svojo govorjeno in z iskreno gorečnostjo prežeto besedo znal ljudi navdušiti, s pisano besedo pa je povzdignil slovenščino v knjižni jezik.
Ob koncu 16. stoletja, že po Trubarjevi smrti – umrl je leta 1586 v nemškem Derendingenu – je prišlo do neizprosnega preganjanja vsega protestantskega. Ko so leta 1997 odprli osrednji arhiv nekdanjega Sv. oficija v Rimu, so prišli na dan zapisniki o zaseganju in požiganju protestantskih in drugih prepovedanih knjig. Na seznamih niso navedeni njihovi naslovi, pač pa vsebina in jezik, za Trubarja npr. Paraphrases impiissimae in divum Paulum Primi Truber Lingua sclavonica. V poročilih se kot kraji najpomembnejših požigov v našem prostoru omenjajo Devin, Gradiška in Gorica. Če upoštevamo to načrtno uničevanje, kakor pri nas tudi drugje na Slovenskem, je prava sreča, da se je od Trubarjevih in Kreljevih del pa do Dalmatinove Biblije sploh kaj ohranilo, tako da imamo danes najpomembnejša dela v faksimiliranih izdajah. Ohranjene izvirnike si letos lahko ogledamo na razstavi v Narodnem muzeju v Ljubljani.
V drugi polovici 16. stoletja se je prav s protestantskimi knjigami na trdnih temeljih osnovala slovenska pisna kultura. V verskem pogledu protestantizem pri nas ni obrodil trajnih sadov, je pa bistveno vplival na razvoj slovenskega jezika in književnosti. V tem okviru prepoznavamo tudi veličino Primoža Trubarja in kulturnozgodovinski pomen njegovega dela.