|
Irena Novak Popov, ur.: Antologija slovenskih pesnic 3. Ljubljana: Založba Tuma 2007.
Končno je luč sveta zagledal tudi tretji del Antologije slovenskih pesnic, ki prinaša lirske zapise ženskih ustvarjalk od leta 1981 do 2000.
Urednica Irena Novak Popov je s sodelovanjem študentk in študentov Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani zbrala podatke in tekste kar 63 avtoric, ki so sooblikovale slovensko poezijo v zadnjem dvajsetletju in tako zaključila urejeno celoto, ki v treh knjigah prikazuje slovensko žensko pesniško ustvarjanje od polovice 19. stoletja do preloma v tretje tisočletje.
Avtorice, ki jih tretji del antologije, objavlja sestavljajo številen korpus. Naj navedemo vsaj njihova imena, če se že pri vsaki ne moremo podrobneje ustaviti.
Mila Kačič, Asta Znidarčič, Minka Korenčan, Pavla Gruden, Dolores M. Terseglav, Alenka Glazer, Gitica Jakopin, Asta Malavašič, Neža Maurer, Saša Vegri, Marica Škorjanec, Milena Merlak Detela, Cilka Žagar, Irena Žerjal, Lenča Ferenčak, Erika Vouk, Klavdija Vončina, Antonija Baksa, Marina Bahovec, Berta Bojetu-Boeta, Alferija Bržan, Mihaela Hojnik, Maruša Krese, Anica Perpar, Tatjana Pregl Kobe, Gordana Kunaver, Mojca Seliškar, Silvana Paletti, Danijela Hliš, Danica Križanič Müller, Meta Kušar, Bina Štampe Žmavc, Zlatka Obed (ki je navedena še s poitalijančenim priimkom Obid), Bogdana Namestnik, Alenka Rebula Tuta, Ifigenija Simonović, Irena Zorko Novak, Sonja Votolen, Vera Pejović, Vesna Furlanič Valentinčič, Maja Razboršek, Ines Cergol, Alenka Jensterle Doležal, Jožica Čertov, Vanja Strle, Miša Shaker, Maja Haderlap, Maja Vidmar, Vida Mokrin Pauer, Tatjana Soldo, Barbara Korun, Barbara Simoniti, Vita Žerjal Pavlin, Cvetka Lipuš, Nataša Velikonja, Vladimira Rejc, Magdalena Svetina Terčon, Taja Kramberger, Lucija Stupica, Petra Kolmančič, Stanka Hrastelj, Jana Putrle in Katja Plut odpirajo pesniške svetove, ki so dokaj različni od njihovih “moških kolegov”. Večkrat smo omenili, da je “ženska” poezija z “moško” komplementarna in dopolnjuje védenje o slovenskem pesniškem literarnem kanonu.
Cilj urednice in njenega dela je namreč novo branje slovenskega pesniškega kanona, ki upošteva tudi doslej bolj skrito, a na srečo tudi vedno bolj uveljavljeno “žensko” pesniško ustvarjanje.
Poezija z ženske strani je vgrajena v zanimiv model koncepcije sveta, ki teži k prikazovanju njegovih kompliciranih odnosov. Ženske se bolj poglobijo v stvari, ki jih opisujejo, in so manj filozofsko obremenjene. Iščejo globino čustvovanja, včasih so celo zelo konkretne, kar dokazuje omenjeno trditev, da je literarna zgodovina (in s tem tudi poezija) gledana z ženske strani zagotovo drugačna. Slogi, tokovi in ustvarjalne silnice so nekoliko bolj zamegljene, ne pa manj prepričljive. Obrobna vloga, ki jo je imela ženska ustvarjalnost vseskozi do danes, ko se zadeve nekoliko bolj bistrijo in imajo pesnice svoje pomembno mesto v slovenski (in svetovni) književnosti, počasi razpada in na srečo so mnoge izmed avtoric v antologiji že jasno zasidrane v kanonu slovenske poezije.
Antologija obravnava celotno slovensko ozemeljsko in duhovno sfero, saj najdemo v njej veliko avtoric, ki izhajajo iz slovenskega obrobja in (nekdanjih) zamejstev.
Celovitost tega dela je torej porok, da z “žensko” poezijo se gre nujno še naprej ukvarjati, tudi študijsko, saj priča o “zamolčani polovici” slovenske ustvarjalnosti, ki pa ima še danes bralcu marsikaj povedati, ker govori o zatiranju, prehajanju stereotipov in iskanju nezaznamovanih, a varnih poti, v življenju in literaturi.
S to dragoceno publikacijo je tako zaključen pregled prispevka ženske k slovenski poeziji.
Kaj lahko najdemo v njej?
Čustvenost, iskrenost, mitologijo, naprednost, drzno metaforo, nežnost, strast, materinstvo, ženskost, vrednote, iskanje, tolažbo, glasbo, literaturo, pot, modrost, ironijo, tragičnost, neuslišanost, beg, vrnitev, dvojino, dvom, negotovost, vero, zamaknjenje, dramatičnost, minevanje, hrepenenje, tesnobo, prepričanost, vztrajanje, žalost, smeh, jok, trdoto, mehkobo, predanost.
Z eno besedo: umetnost.
David Bandelj |