Beseda oratorij opredeljuje pojem, ki ga je v 19. stoletju uvedel duhovnik Janez Bosco, ustanovitej salezijanske družbe.

Tudi v Sloveniji se je v zadnjih letih razširil tovrsten počitniški teden, posvečen mladini: na deset tisoče otrok se v poletnih mesecih družijo ob igri in poglobitvi določenih tematik.
“Nekaj podobnega smo vpeljali tudi v naših krajih pred 14 leti. Res je, da je na Tržaškem veliko poletnih centrov – med temi je tudi takih, ki temeljijo na športnih dejavnostih, na odbojki, nogometu itd. -, oratorij pa ima neko posebnost, ki ga ločuje od ostalih poletnih središč”, nam je povedal dekan in škofov vikar za Slovence g. Tone Bedenčič, ki smo ga pred nedavnim srečali v njegovem uradu na tržaški škofiji. G. Bedenčič, član salezijanskega reda, namreč že vrsto let prireja v Marijanišču na Opčinah poletni oratorij za tržaško mladino.

“Oratorij namreč združuje vse običajne elemente mladinskega poletnega druženja (se pravi zabavo, igro, sproščeno in prijateljsko vzdušje), dopolnjuje pa se s posredovanjem določenih vrednot in vsebinskih dimenzij. Igra ni potemtakem nikoli sama sebi namen, šport ni nikoli gola zabava. Naš oratorij razčlenjuje namreč neko osnovno misel, ki jo otrok udejanja dan za dnevom. Letos je bilo naše vodilo osnovano na nemški pripovedi o deklici Momi, ki rešuje otroke alienacije sodobne družbe. Nauk te zgodbe je prikladen usodi zlasti današnje mladine, ki je nenehno podvržena pritiskom, saj postanejo tudi igre in igrače element živciranja. Otrok je dandanes vedno bolj prepuščen samotnemu doživljanju igre, kar onemogoča in celo preprečuje soočenje s sovrstnikom. Naš oratorij je zato temeljil na vprašanju, kako naj otrok porabi svoj čas. Tudi v otrokovem življenju morajo namreč vse življenjske dejavnosti, ki se razvrščajo med dnevom, imeti svojo mero: otrok mora tako imeti čas za igro, čas za hrano, čas za molitev, čas za druženje s prijatelji, čas za delo, čas za počitek. Vse te elemente je treba združiti v celoto.”
Kako so torej bile te dejavnosti razvrščene v času oratorija?
Ko se je naš dan začel, smo se zjutraj najprej zbrali ob molitvi, nakar je bil trenutek za igrico. Nato je bil čas za pogovor in razne delavnice. Po kosilu je bila ponovno krajša molitev, po njej pa so otroci imeli na razpolago nekaj prostega časa. Po popoldanskih delavnicah smo se spet zbrali in zaključili dan s sklepno mislijo: otroci so nato ob petju odhajali domov.
Letos smo imeli dva tedna oratorija: prvi teden je bil namenjen osnovnošolcem, drugi pa srednješolcem. Vključno z voditelji je bilo obiskovalcev čez štirideset. Naša dejavnost se ni razvijala le v Marijanišču: lep dan smo preživeli na morju, en dan smo posvetili izletu k Cerkniškemu jezeru. S srednješolci smo ponovili tudi letos že tradicionalni dvodnevni izlet v gore: lani smo šli do Pogačnikovega doma in se nato hoteli povzpeti na bližnji vrh, toda nam je vreme prekrižalo načrte. Letos smo se uspešno podali na Beguniščico, kjer smo imeli tudi sveto mašo. Izredno prijetno je bilo bivanje v koči.
Pred nedavnim smo obiskali g. Maksa Suarda, ki je dejavnost oratorija, ki ste ga bili pred njim začeli v Svetem Križu, uspešno nadaljeval.
Z g. Suardom sva se domenila, da bi prihodnje leto najini dejavnosti zaživeli istočasno, sicer na dveh različnih lokacijah, tako da bi se na Krasu zbralo v oratorijih okrog 70 otrok: sklepni izlet pa bi sooblikovali skupaj. Na tak način bomo zbrali večje število otrok, kooradinacija obeh počitniških tednov pa bo tudi lažje stekla: obenem se naša dejavnost ne bo križala z načrti tržaških skavtov.
Kako so se otroci odzvali zlasti duhovnemu vidiku oratorija?
Zelo dobro. Duhovni trenutek je bil vključen v naš vsakdan kot nekaj normalnega, bil je del celote, o kateri sem že poprej govoril. Duhovni vidik, tako kot igra, ni bil vsiljen, temveč ponujen. In prav zato je bil tako lepo sprejet. Verske vrednote je treba sprejeti kot del življenja, kot del naše nujne potrebe, kot del naše celotne osebnosti. V tej luči morajo tudi starši v družinskem krogu posredovati svojim otrokom tak način doživljanja verske razsežnosti.
Letos ste v vlogi škofovega vikarja za Slovence nasledili msgr. Franca Vončino. Kako boste usklajevali večplastno vlogo dušnega pastirja z novo funkcijo v sklopu škofije?
To bom storil tako, da ne bom opustil nobene dejavnosti: vse hkrati bom moral opravljati. Službo vikarja bom skušal izpolnjevati v korist celotne skupnosti slovenskih vernikov, delal bom na tem, da se bomo slovenski duhovniki čim bolj povezovali. Sobrate bom poslušal in skupaj bomo reševali težave: naše poglede bomo nato izrazili na višji škofijski ravni. Velikih potez ne nameravam storiti: bom pa podkrepil vezi in sodelovanje med najprej duhovniki in nato med dušnimi pastirji in slovenskim verskim občestvom. Sredstvo tovrstnega dialoga bo Dekanijski pastoralni svet, ki bo s svojim delom začel jeseni. Trdno verjamem, da je dialog osnova vsakega odnosa. Dobro vemo, da problemov ne manjka: naj omenim le boleče vprašanje pomanjkanja slovenskih duhovnikov in staranje sedanjih dušnih pastirjev. No, najti moramo nove oprijeme, da bomo lahko kos izzivom vsakdanjega življenja in da bomo ohranili slovensko versko prisotnost tam, kjer danes je.