V soboto, 14. avgusta, bo poteklo 50 let od smrti velikega goriškega glasbenika Emila Komela (1875-1960), ki je na svojem področju z večdesetletno predanostjo zaznamoval Goriško, in to ne le med Slovenci.

Bil je namreč skladatelj, organist, pevovodja slovenskih, italijanskih in furlanskih zborov. Obletnico bodo prvi obeležili v mestni četrti Podturn (San Rocco). V sredo, 4. avgusta, bo namreč Center za ohranjanje in ovrednotenje ljudskih tradicij Podturn predstavil publikacijo v italijanščini, posvečeno prav njemu, ki je celih 46 let vodil pevski zbor tudi v Podturnu. O njej bodo spregovorili ob 18. uri v Kulturnem središču Incontro (novi dvorani ob župnišču). Delo je uredil Vanni Feresin, s svojimi zapisi pa so sodelovali Laura Madriz, časnikarka Erika Jazbar in ravnatelj Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, prof. Silvan Kerševan. Od 4. do 18. avgusta bo v isti dvorani na ogled razstava, posvečena restavriranim notnim zapisom krajevnega zbora. Na dan obletnice, 14. avgusta, pa bo ob 18. uri prof. Alessandro Arbo predaval o Komelu in sakralni glasbi v njegovem času; ob 19. uri bo v podturnski cerkvi maša zadušnica, ki jo bo spremljal zbor profesorjev s šole Komel.
Da bi kaj več izvedeli o Emilu Komelu kot človeku in glasbeniku, smo se tokrat pogovorili s prof. Kerševanom, ki je pokojnika v mladih letih spoznal, sploh pa ga je njegov pogled na svet, glasbo in naš prostor za vedno zaznamoval.
“Prosili so me, da osvetlim svoje spomine na Komela in da povem, kako to, da smo našo glasbeno šolo poimenovali po njem. To sem na kratko napisal”.
Kakšne spomine hranite na tega velikega človeka?
To so utrinki iz prvih 50. let, ko je bil Komel – poleg Mirka Fileja in drugih - eden izmed predavateljev na orglarski šoli na Placuti. Komel se mi je vtisnil v spomin ne toliko, ker je bil sposoben glasbenik - me je učil harmonijo, obračati akorde itd. -, temveč bolj kot “pojava”. V njem sem začutil vsestransko predanost glasbi, hkrati pa tudi tragiko človeka, ki je vse življenje posvečal delu za narod, živel v revščini in ni bil deležen priznanja, ki bi ga zaslužil. Če danes gledamo nazaj, bi lahko rekli, da bi Gorica bila dosti bolj siromašna, ko bi Komela ne bilo. Bil je referenčna točka za ves ta prostor. Poučeval je v semenišču, pri uršulinkah, notredamkah, že na začetku 20. stoletja pa v elitni šoli v Trgovskem domu, v Pevskem in glasbenem društvu, ki je bilo prva taka šola po ljubljanski Glasbeni matici. Na svojem področju je bil strokovnjak, kakršnega ni bilo daleč naokrog. Vsi, ki so se tu ukvarjali z glasbo, so imeli stike z njim, številnim je pomagal. Dokumentirano je, kako so skladatelji hodili k njemu in mu dajali v vpogled svoje skladbe. Za Vodopivca, ki je skladbe mimogrede stresal iz rokava, se točno ve, da je zelo pogosto obiskoval Komela, ki je pregledoval njegova dela. Zdi se, da je “skozi njegove roke” šel tudi Marij Kogoj. Znanja, ki ga je imel Kogoj še kot mladenič, na Goriškem ni mogel pridobiti pri nikomer drugem, če ne pri Komelu. Odpiral je vrata vsem, ki so se mu približali.
On je resnično kvalitetno dvignil ta prostor. Njegov zbor je bil v tistih letih po kakovosti prvi za ljubljanskim. Njegova začetna skladateljska pot je bila kar uspešna, saj so njegove skladbe objavljali v Novih akordih in drugih takratnih revijah. Bile so tudi nagrajene, izvajal jih je ljubljanski radio.
Tragika je v tem, da se je s Trgovskim domom zgodilo, kar se je pač zgodilo; to je bil šok za številne naše ljudi, izgubilo se je tudi veliko skladb. Tedaj ni bilo fotokopirnih strojev: skladatelji so imeli po en izvod... Kalvarija se je nadaljevala pod fašizmom in tudi po vojni. Tudi prva povojna leta t. i. zmagovalci Komelu niso dali mesta, ki mu je pripadalo. Doživljal je tudi kritike in nerazumevanja; nikoli ni reagiral, šel je dostojanstveno naprej svojo pot. To mi daje misliti, da mu je glasba pomenila res veliko. Zato je šel mimo vseh teh raznih “pripetljajev in zapetljajev”.
S to svojo držo vas je očitno nalezel…
To je šesti čut… Ko sem ga poznal, sem bil deček. Očitno je name vplival podzavestno. Šele v kasnejših letih sem Komela začel spoznavati kot skladatelja, ko sem pel pri raznih zborih, predvsem na Travniku, kjer smo takrat peli tudi njegove krasne skladbe.
Zelo pri srcu mi je bilo tudi druženje z njegovo hčerjo Pavlino, ki je bila pevka tudi na Travniku. Posebno ko smo poimenovali šolo po njenem očetu, nam je bila zelo hvaležna, udeleževala se je naših prireditev, odprla mi je tudi svoje stanovanje in pokazala očetovo zapuščino. V roke sem vzel nekatere njegove stvari. Nekako sva se zmenila, da bom čez poletje uredil zapis vseh skladb. Vtis sem imel, da je mislila tudi, da bi vse to poklonila šoli.
In potem?
Mislim, da je tisto poletje začela pešati in kar čez noč so jo odpeljali v dom za ostarele, nekam v spodnjo Furlanijo. Nekajkrat sem jo obiskal in odhajal od nje z žalostnim srcem: živela je daleč od vsega, kar ji je bilo v življenju drago, celo od svojega materinega jezika. Žal mi je tudi, da je Komelova zapuščina nato “izginila”. Upam, da je kje na varnem in da bo prej ali slej prišla na dan. On gotovo ni pisal, da bi skladbe ostajale skrite v arhivih, temveč da bi šle med ljudi!
Leta 1988 ste iznesli predlog o poimenovanju glasbene šole na Placuti po njem. Kako je bil sprejet?
Po kratki tišini je omizje sprejelo. Podprl me je predvsem Viktor Prašnik, takratni društveni predsednik, ki je bil moder človek. Mislim, da smo s tem napravili samo dolžno dejanje.
To, kar označuje Komela, njegov pogled na svet in na glasbo, je potem postalo tudi nekako vodilo naše šole. V zgled nam je ostala njegova odprtost do prostora, v katerem je živel, in njegova predanost glasbi, čisti umetnosti, ki spregovori v svoji polnosti, ki ni v službi nikogar.
Tudi politike?
Prav tako. Sicer se zgodba nadaljuje. Sistem te sili v to, da, če želiš preživeti, se moraš udinjati na desno in levo.
Ste na šoli kdaj izvajali Komelove skladbe?
Komela smo se spomnili ob 120-letnici rojstva, ko smo izvajali del njegovih skladb, tudi njegovo Missa pro defunctis. Izvajal jo je zbor Arsatelier, vodil Hilarij Lavrenčič. Vzporedno je ZSKP izdala zbirko njegovih posvetnih zborov Zelen je log.
Priznati moram, da se nisem kdove kako potrudil, da bi našel nekatera njegova dela. V NUK-u v Ljubljani je njegova mapa. Možno je tudi, da radio še hrani kakšne posnetke. Morali bi se odločiti, da bi kdo začel to sistematično raziskovati. Komela bi bilo treba bolj uveljaviti kot skladatelja. Dejstvo, da se njegova zapuščina ne uredi, je madež na vsej naši skupnosti.
Projekta bi se npr. lahko lotilo Združenje cerkvenih pevskih zborov…
V programu je. Navezal sem že nekatere stike. Stvar je, da je za tako delo potrebno imeti primerno ekipo in finančno kritje. Zaenkrat čakamo, da dozorijo pogoji in da lahko pride Komel na dnevni red.
Ste že razmišljali, da bi obletnico obeležili tudi kot šola Komel?
Razmišljamo, seveda. Od najbolj široko zasnovanih načrtov bomo po vsej verjetnosti pristali na bolj skromnih. Morda bomo dogodek vključili v naslednja Snovanja. Sicer pa mislim, da se mu klanjamo s svojim vsakdanjim delom in uspehi. Njegovo ime smo s svojim delom ponesli v vseslovenski prostor, prisotni smo na pomembnih prireditvah v naši deželi in izven nje. Vse več ponudb prejemamo za sodelovanje z uglednimi ustanovami, kot so univerze in konservatoriji. Tudi to je spomenik njemu.
Če lahko pripomnim, Komel je del celotne naše skupnosti. Prav bi bilo, da bi še kdo pomislil na to. Zaslužil bi tudi javno obeležje na Goriškem: kaj bi stalo mu posvetiti ulico ali trg? Gorico je zaznamoval dosti bolj kot marsikdo drug, za katerega so poskrbeli. Po študiju v Rimu in na Dunaju se je vrnil v Gorico in tu ostal dejaven 60 let. Zraven je bil povsod, kjer se je v glasbi kaj dogajalo. Fileju štejem v dobro, da ga je po vojni povabil na Placuto in da ga je globoko cenil. Tedaj je bil že precej star; in vendar je bila njegova prisotnost zelo pomembna. Iz tega jedra sta izšla tudi Zdravko Klanjšček in Franc Valentinčič, ki sta ogromno dala našemu prostoru.
In prihodnost?
Na prihodnost moramo gledati z optimizmom. Kaj vse je obrodilo tisto seme iz začetkov prejšnjega stoletja in proces se še nadaljuje! Komel, Kogoj, Bratuž, Vodopivec so le najbolj vidni obrazi v tej družini. Rodili so Fileja, Hareja… in iz tega semena je potem zrasel Stanko Jericijo. Tudi dandanes rastejo med nami mladi, ki so se “okužili” s temi pozitivnimi energijami in obetajo, da tisto zdravo seme ne bo zamrlo.