Te dni so rumene, nežno dehteče mimoze spet polnile cvetličarne in razveseljevale ženski svet, če so seveda moški bili dovolj pozorni do svojih življenjskih sopotnic in občutljivi ter jim s šopkom cvetja polepšali njihov praznik: mednarodni dan žena.

Prvič so ta dan slovesno obeležili leta 1911, pobudo zanj je dala nemška feministka Clara Zetkin, “status” mednarodnega praznika pa je dobil l. 1917. Kot znano, je to tudi dan, ko se spominjamo tistih nesrečnih 146 delavk, ki so tragično umrle 25. marca l. 1911 na delovnem mestu, ko se je v ameriški tovarni Triangle razplamtel požar. Žalostni dogodek se gotovo ne ujema s sliko živahnih praznovanj, kakršna so bila v navadi pred desetletji v republikah nekdanje Jugoslavije, ko so “napredne” ženske bučno zabeleževale svoj praznik, ki bi moral biti predvsem simbolno znamenje ekonomske, politične in družbene enakopravnosti žensk. Žal pa še zdaleč ni tako! Dostojanstva ženske ni mogoče kupiti le s šopkom rož ali darilom. Koliko grdih in človeka nevrednih dejanj mora prenašati t. i. nežni spol. Le pomislimo samo na pohotnost, ki privede moškega do najbolj podle oblike spolne sle: posilstva, ki večkrat ostane nekaznovano, saj se marsikatera ženska zaradi sramu ne odloči izpovedati, kar je doživela. Celo mlada dekletca niso varna pred temi dejanji, kot je pred nedavnim bilo razvidno iz italijanske kronike, ko so razkrinkali skupino najstnikov (!), ki so zlorabljali svojo vrstnico in ji pri tem zabičali, naj tega nikomur ne izda. Žal taki primeri niso redki niti v družinskem krogu, kjer bi dekleta morala uživati le pravo vseobsegajočo nesebično očetovsko ljubezen. Koliko psihološkega in fizičnega nasilja nad ženskami je še zmeraj med “varnimi” stenami “domačega ognjišča”, beležijo ustanove, ki se ukvarjajo prav s temi hudimi stiskami žensk, iz katerih se same ne morejo izvleči, pa se tudi ne morejo! Včasih s smrtjo plačajo svoj upor proti nasilnemu možu ali partnerju. Kako naj doživljajo osmi marec tista dekleta, ki so z družinami prišla npr. iz arabskih dežel v naše kraje, a se morajo strogo držati svojih trdih in prevečkrat nazadnjaško zmotnih tradicij, drugače jih v skrajnem primeru očetje lahko hladnokrvno umorijo, kot se je to zgodilo lansko leto v Italiji: oče je zabodel hčerko samo zato, ker je bila zaljubljena v italijanskega fanta. Kako pa naj si razlagamo smrt mladega dekleta v Turčiji, kjer sta oče in ded živo pokopala najstnico, samo zato ker je prinašala družini sramoto zaradi svojega druženja s fanti! Nekaj za nas nepojmljivega in nedoumljivega je tudi obrezovanje deklic (od treh let dalje!), ki je še vedno razširjeno v Novi Gvineji, Avstraliji, Malajskem arhipelagu, Etiopiji, Egiptu in drugih delih Afrike, zahodni Aziji in Indiji, med muslimani na Bližnjem vzhodu in še posebno v Sudanu, Čadu, Somaliji, Etiopiji in Maliju. To izjemno kruto rezanje ženskih genitalij večkrat z zamazanimi, topimi rezili naj bi narekovale bolna tradicija in še druge stare zablode. In s tem naj bi se ženska očistila! Toda česa? Svoje ženskosti?! Ta za nas nesprejemljivi obred, ki ga izvajajo “babice-mazače” navadno v obupnih higienskih pogojih, predstavlja tudi družinsko čast, zaščito pred uroki, predvsem pa zaščito deviškosti in nato gotovost, da bo ženska zvesta možu. Na svetu je okrog 130 milijonov žensk s tem trajnim intimnim pohabljenjem, zaradi katerega trpijo vse življenje. To krutost, ki jo je prestala kot mala deklica, je v knjigi Puščavska roža (Dirie Miller, 1998) razkrila vrhunska manekenka Waris Dirie. V svojo življenjsko izpoved je izlila tudi vse duševne pretrese, ki so jo zaradi tega zaznamovale za vedno. Žalostno je dejstvo, da se ta obrezovanja - najbolj kruta oblika je infibulacija - dogajajo tudi v Evropi, saj priseljenci iz omenjenih držav ohranjajo to nečloveško tradicijo tudi v “novi domovini”, čeprav je to pri nas strogo prepovedano. Opravljajo jo pač na skrivaj in večkrat deklice podležejo okužbam, krvavitvi... Grozljiva mučilna praksa je dejansko usmerjena v nadzorovanje ženske, njenega telesa in njenega najbolj intimnega življenja. To je nekaj nepojmljivega za naše mišljenje in razmišljanje. Za žensko dostojanstvo in osebno svobodo gre! Dokler se bodo našteta, pa tudi še marsikatera druga nasilna dejanja izvajala nad ženskami na vseh koncih sveta, ne bomo mogle niti mi sproščeno in z zadovoljstvom praznovati našega praznika. Z dobršno mero (utopičnega) optimizma si želimo, da bi kdaj mimoze res zadehtele za vse ženske na svetu.