Spoštovano občestvo, cenjeni gostje, dragi prijatelji!
Čast, da nekdo razmišlja ob enotnem Slovenskem kulturnem prazniku Slovencev v Italiji predstavlja svojevrstno odgovornost: da namreč povzameš smisel, ki ga ima (ali nima) ta večer za vse nas.

Ni potrebno, da obnavljamo, kar je negativnega. S tem se spopadamo vsak dan. Lahko razmišljamo za danes. In za jutri: “Stati inu obstati”, je zapisal Primož Trubar. To je izhodišče. Kako naprej?
Družba, skupnost posameznikov, ki se le s težavo domeni, katere so njene prioritete, je družba, ki si je ne moremo privoščiti. Kakor si ne moremo privoščiti, da si ne bi pogledali iz oči v oči in določili, kdo je kaj. Osnova naj bo znanje. Iz znanja bodo nastale ideje. Ne vsi za vse, ampak vsi za nekoga, ki je nositelj ideje. To pa tudi pomeni, da zbor, na katerem smo spet danes, lahko propozitivno razmišlja in zaradi tega potegne za seboj najžlahtnejše slovenske ustanove in njene predstavnike: važne so ideje. Če imamo ideje, bomo našli način, da jih bomo uresničili. Tu pa se jasno zastavi in postavi vprašanje, kaj pravzaprav je kulturna identiteta.
Ne moremo živeti v utvari, da se bo svet odprl našemu maloštevilnemu narodu, če mi sami ne bomo prepoznavali govorice sveta in mu v njegovi govorici predstavljali sebe: kultura ni “kompendij nenaravnih življenjskih rešitev”, je zapisal Kocbek. In dodal: “V tako imenovani pravi kulturi smo razvijali zapoznele sublimate”. Kar tudi pomeni, da smo dejanje samo po sebi posredovali drugim, da si nismo postavili vprašanja o tem, kako pravzaprav želimo, da nas tuji, drugi ali bližnji, vidijo, po čem naj nas prepoznavajo.
Prevečkrat smo tujcem-v našem primeru svojim sosedom, ponujali samo poskočno glasbo in ob nji reference iz preteklega časa, brez konkretnega vpogleda in smisla za načrtovanje, in neko bolestno hrepenenje po univerzalnosti: morda ne znamo prevrednotiti vrednote iz preteklosti, ne znamo, katera so pravila, da se kot državljani tuje države in kot Slovenci, torej v svoji dvojni vlogi, prepoznavamo in predstavimo večinskemu narodu, s katerim živimo.
Miroslav Košuta razmišlja o “podobi družbe na eni in na drugi strani meje, ki nas je doslej delila in ki morebiti kljub vsemu ne bo nikoli zabrisana. V ljudeh, ne na zemljevidu. Pregloboko je zarezala. In prevelika so pričakovanja tako imenovanih zamejcev in preplitka je izkazana skrb tako imenovane matične domovine. Res pa je, da pol stoletja meje nikakor ni mogoče odpraviti čez noč”.
V teh besedah mislim, da je srž celotnega problema: na eni strani smo mi, Slovenci, ki živimo v drugi državi, na drugi strani je slovensko narodno in državno telo, ki nas večkrat ne prepoznava za tiste, ki smo pravi ambasadorji slovenstva v svetu. Mislim, da danes nihče od nas, še najmanj pa samostojna slovenska Država, ne more in noče razmišljati zgolj o idealih in prepustiti individualni iniciativi posameznikov naloge, ki jih morajo prevzeti nase institucije. Politika je v najplemenitejšem pomenu tista, ki naj se oslanja na polis, na potrebo družbe, ki naj jo osmišlja.
Iz izkušnje vemo, da se bomo lahko prebili v zavest in podzavest drugega s sodelovanjem: soočenje z drugim lahko straši, ker pomeni izhod iz getizacije in torej konfrontacijo, ki nikakor ni preprosta, če nismo prepričani v svoje sposobnosti, lahko pa vzraste v izziv, da se brezkompromisno vprašamo, kaj želimo: ne moremo namreč živeti kot nekakšni apatridi, prežeti z grenkobo preteklega, ampak, nasprotno, razumeti, kako tudi grenkoba spomina na trpkost preteklih dni in preteklih totalitarnih sistemov postane os, okoli katere naj se vrti nov čas. Slovenci v Italiji smo bolj kakor resnični asimilaciji stalno izpostavljeni subtilni kulturni kolonizaciji. Lev Kreft je za postopek dekolonizacije pred kratkim ponudil tri rešitvene možnosti: prva možnost je rušenje, torej brisanje tujega spomina, ki ne samo, da etično ne predstavlja slovenske karakteristike, ampak je dejansko neizvedljiva. Druga je prevzem elitnih nadzornih prostorov, kar prav tako ne odpira, razen v izjemnih primerih, veliko možnosti za realizacijo. Tretja, edina možna in sprejemljiva, ki jo ponuja Kreft, je dekolonizacija, ki prepreči, da bi moč vladala v prostoru in času in kot môra pritiskala na ljudi. Srečko Kosovel je zapisal: “Moje življenje je moje, slovensko, evropsko in večno”. In tega načela bi se lahko večkrat spomnili.
Mi sia concesso un pensiero per gli ospiti di lingua italiana che, forse, con difficolta' comprendono una celebrazione, dedicata alla cultura: la Repubblica slovena e' forse l'unico Stato ad aver adottato la Giornata della cultura come festa Nazionale proprio per la valenza che la cultura, intesa innanzitutto come cultura della PAROLA, del VERBUM, rappresenta. L'idioma materno, che Dante sceglie nel Convivio come lingua dotta per sottenderne l'importanza, “fu congiugnitore”, egli scrive, “de li miei genitori che con (esso) parlavano (…) perche' manifesto e' lui essere concorso a la mia generazione”. La parola rappresenta il nostro aspetto piu' intimo, perche' con questa parola i nostri genitori si sono amati nel concepirci, dunque. Non e' possibile intendere questa terra senza la componente slovena, presente da oltre dodici secoli. Molti sono stati coloro che hanno pagato un debito alto per la propria coerenza, la fedelta' alla propria identita': ricorrono in questo 2010 i novant'anni dai primi incendi nazionalisti delle case di cultura slovene nel 1920, e si ricordino anche le prime vittime antifasciste in Europa, i quattro fucilati di Basovizza, condannati a morte dal Tribunale speciale fascista nel 1930.
Dira' Fulvio Tomizza: “.. devo saldare la mia necessaria molteplicita' con il cemento della coerenza, costi pure essa solitudine, silenzio, rinuncia, dimenticanza. Soltanto cosi' la frontiera puo' rovesciarsi in oasi di pace (…), dove accanto alle reliquie di antichi idiomi persistono la lealta' e il rispetto dell'altro”.
Perché dunque una ricorrenza che celebri la cultura, nell'anniversario della morte del poeta France Prešeren con cui ebbe inizio la letteratura slovena moderna? Lo spiega Boris Pahor: “Non c'e' dubbio, l'affermazione letteraria di un popolo non e' gia' di per se stessa una garanzia di sopravvivenza (…) Acche' un popolo sopravviva, soprattutto se e' numericamente esiguo, bisogna che ciascuno dei suoi membri – e' Kafka che lo constata – prenda su di se in carico una parte della sua letteratura”.
Avtonomnost misli je odraz avtonomnega subjekta in-kakor vidimo- je edino upanje v tem, da priznavamo subjektu to avtonomnost, ki je možna samo v umetnosti. To velja za vsakršno formo umetnosti, torej za vsakega umetnika posebej. Ta svet je veličasten mozaik, metafora neskončnih možnosti, ki so nam na voljo. Nocoj razmišljamo in praznujemo: praznujemo sebe, vsakogar izmed nas. Praznujemo znano in neznano, preteklost kot razpoznavnost, sedanjost kot zavest, prihodnost kot upanje. Predvsem pa kot načrt. Nedaleč od tu, v Štivanu, se začenja slovensko morje. Izgubljeno slovensko morje s svojim kamnitim Bregom, ki ga monumentalno opisuje tudi Srečko Kosovel v svojem zapisu o mitu Lepe Vide:
“Naša obal se mi zdi tako kremenita, tako težka in bela, tako zamolkla; (...) morje ni več morje, ampak kristal, in bela obal je kot bela roka, ki ga hoče zaseči. (...) Ob tej obali je stala nekoč lepa Vida. Njeno telo z obalo, njena duša z morjem (...) ”.
Brez mita bi ne bilo Prešerna, niti Gregorčiča, bi ne bilo Cankarja, Gradnika in Grudna, verjetno tudi Kosovela ne, vsaj takega, kakršnega poznamo, kjer beseda, kljub – izmom in avantgardi, kljub revolucionarni misli, ostaja nedotakljiva, ker je odraz skupnosti in naroda. In torej beseda kot pojem, ki nikoli ne izgubi svoje semantike, ne postane zgolj igra, kar ponovno potrjuje, da se Slovenci nikakor ne prepoznavamo v teritorialni zamejenosti, ampak v svojem jeziku: Sprachbewustsein je naša temeljna odlika in oblika naše narodne biti. Zato smo zavezani besedi in je beseda - in z njo književnost kot besedna umetnost, razpoznavni znak našega zgodovinskega in kulturnega obstajanja, kar je potrdil tudi Milan Kundera, ko je govoril o slovenskem narodu v trenutku, ko je bila osnovana samostojna slovenska Država. In v kar so verjeli Primorci pred devetdesetimi leti, ko so začeli goreti naši Narodni domovi. Primorski ljudje so se, prvi v Evropi, uprli načrtu narodnega genocida, in leta 1930, torej pred osemsedetimi leti, so v Bazovici padle prve žrtve, katerih pot Vekoslav Španger označuje kot “vzvišeni cilj”. Tako verjamemo Edvardu Kocbeku, ko piše:
“Narod ni močan takrat, ko ne more skočiti iz svoje kože, ker ima svoj izvirni jezik za obrambno obliko, pač pa je močan takrat, ko mu postane jezik suveren in tako rekoč osvojevalen izraz, ki z njim popolnoma sproščeno občuje s svetom. Vsak narod se mora prej ali slej poistovetiti s svojim jezikom, da mu postane nezamenljiv in kongenialen izraz, njegova najintimnejša resnica, njegova narava”.
Naj bo naš praznik, ki so si ga organizatorji omislili v znamenju jezika in morja, potrditev upanja v na videz še tako brezupnem času. Naj bo to morje, katerega širino in prijateljstva prinašamo kot razpoznavni element osrednjemu slovenskemu kulturnemu prostoru, čim bolj prisotno v vseslovenski zavesti.