Antonella Cerminara, javnosti bolj poznana kot Anita Kravos, živi v Rimu.

Rodila se je leta 1974 v Trstu, živela je v Sovodnjah ob Soči, diplomirala je iz ruščine na univerzi v Benetkah. Od leta 1998 do leta 2000 je živela in študirala v Moskvi, nato se je preselila v Rim. Zaradi službene dolžnosti se decembra, za krajše obdobje, vrača v Gorico. Po poklicu je igralka.

Gorica postaja za kratek čas filmsko prizorišče. Kaj nam lahko poveš o svojem sodelovanju pri tem projektu?
Nastopam v filmu režiserja Alessandra Angelinija z začasnim, delavnim, naslovom Alzati e cammina (Vstani in hodi). Glavni igralec je Sergio Castellitto. Pol filma so posneli v Rimu, pol se dogaja na meji, ki igra pomembno, odločilno vlogo. Lokacije so na tej in na oni strani, v Italiji in v Sloveniji. Snemali bomo v Novi Gorici, v kazinoju Perla in drugod po mestu, ter v Gorici. Nato se bomo po slovenski strani premikali vse do meje s Hrvaško.
Kako se počutiš sedaj, ko boš snemala film v domačih krajih?
Zelo sem vesela, da se vračam domov. Ko sem začela igralsko kariero. si ne bi mogla predstavljati, da bom nekoč snemala film v Gorici. Pred desetimi leti so bile to sanje, danes se mi uresničujejo. Zahvaliti se moram dobro delujoči Film Commission Furlanije Julijske krajine (FJK) in slovenskemu Filmskemu skladu, ki sodeluje pri projektu. Zelo me veseli, da delata skupaj italijanska in slovenska filmska produkcija.
Lansko leto si že sodelovala pri uresničitvi mešanega projekta. Kako je bilo takrat?
Film Commission FJK je podprla slovensko produkcijo Atalanta pri snemanju filma Prehod/Transition, slovenskega režiserja Borisa Palčiča. Film je posvečen režiserju Franciju Slaku, ki je umrl lansko leto. Prehod/Transition je znanstvenofantastični psihološki triler, kar je nenavadno za slovensko produkcijo. Ena tretjina dialogov je v angleščini. Zgodba se odvija v Ljubljani in Trstu. V njem nastopajo znani slovenski igralci, med njimi naj omenim Jureta Ivanušiča, Ivo Kranjc in Matjaža Tribušona. Sama igram vlogo fatalne Rebeke, temačne in privlačne predsednice skrivnostne organizacije Zom.
Kakšna je rdeča nit filma?
Film je zanimiv, ker obravnava moč manipulacije z ljudmi. Izpostavlja vprašanje o tem, koliko stvari počnemo v življenju na podlagi lastne izbire in koliko zato, ker družba od nas nekaj zahteva. Scenarij je nastal po romanu Vladimirja Nardina. Rebeka splete nevarno zanko in ljubljanskega slikarja Vladimirja zapelje v brezizhodno situacijo, ampak...
Zelo sem se zabavala pri snemanju filma. Končno sem igrala tudi akcijske prizore.
Si bomo film lahko ogledali v kinu?
Pred kratkim smo ga predstavili v Portorožu, na Festivalu slovenskega filma in zmagali nagrado publike. V Trstu so si ga ogledali na festivalu znanstvenofantastičnega filma (Science+Fiction: Festival della Fantascienza). Film bo sedaj še po festivalih, kmalu ga bodo vrteli v slovenskih kinodvoranah.
Kako si se počutila med slovenskimi igralci?
S slovensko produkcijo in igralci sem se zelo lepo ujela. Sodelovanje je bilo res zanimivo. Bilo mi je v čast igrati z njimi, ker menim, da je slovenska igralska šola boljša od italijanske in se vedno kaj novega naučiš. Mislim, da je igralska tradicija sploh boljša na vzhodu.
Upam, da bo vedno več slovensko-italijanskih koprodukcij. V tem vidim velik potencial. Združitev moči, organizacijskih sposobnosti in izkušenj italijanske filmske industrije z umetniško kvaliteto slovenskega igralstva bi pomenilo veliko obogatitev.
Omenila si, da je vzhodna igralska tradicija boljša od zahodne. Sama si študirala v Moskvi. Na kateri šoli?
Najprej sem v Benetkah, poleg univerzitetnega študija, obiskovala Šolo za gledališče Giovanni Poli. Leta 1998 sem se udeležila izpopolnjevalnega tečaja za igralce, Ecole des maîtres, ki ga je organiziral Centro Servizi e spettacoli iz Vidma. Z njimi sem bila na turneji v Moskvi. S predstavo, ki smo jo odigrali, sem opravila sprejemni izpit za razred profesorja Vassilija Ivanoviča Skorika. Poučeval je igralstvo in režijo na Ruski akademiji za gledališke umetnosti Gitis, ki je najstarejša in največja gledališka šola v Rusiji. Tam sem ostala dve leti.
Kaj je to pomenilo za tvojo nadaljnjo kariero?
Prineslo mi je srečo. Zahvaliti se moram tej šoli, da sem odigrala svojo prvo glavno vlogo v celovečernem filmu. Milanska režiserka Marina Spada me je izbrala za svoj film Come l'ombra. Izvedela sem, da je na internetu razpis za vlogo, prijavila sem se preko elektronske pošte. Režiserka me je poklicala na avdicijo, ker je videla, da sem študirala v Moskvi. Izbrala me je med približno štiristotimi igralci.
Film so lansko leto predvajali v italijanskjih kinodvoranah. Ali lahko na kratko spregovoriš o njem?
Film pripoveduje zgodbo mlade ženske iz Milana, ki obiskuje tečaj ruščine. Sanja, da se ji bo življenje spremenilo, ko spozna ruskega profesorja. Stvari se zavrtijo drugače, ko on naenkrat izgine. Pred tem jo prosi, ali lahko gosti daljno sestrično iz Ukrajine.
Film obravnava težko, aktualno socialno tematiko, vendar je osredotočen na estetski vidik. Kadri s pogledi na prazne milanske ulice igrajo pomembno vlogo pri opisovanju dogodkov. Režiserka je pri snemanju sodelovala z znanim arhitekturnim fotografom Gabrielem Basilicom.
Kako je bilo s sredstvi za film?
Film smo posneli z ničnimi sredstvi, vsi smo postali producenti tega projekta. Vanj je vsak od nas vložil del svojega profesionalnega znanja. Marina Spada je kot neodvisna režiserka še pred tem izpeljala podoben poizkus. Ustvarjalci v Italiji iščejo alternativo državni produkciji.
Film je doživel velik uspeh. Tudi tebi je prinesel številne nagrade.
Film je bil večkrat nagrajen. Predstavili smo ga na Beneškem filmskem festivalu, nato smo bili povabljeni še na približno trideset drugih. V Mar del Plata v Argentini je prejel nagrado za najboljšo režijo, v Montpellierju (Francija) posebno nagrado žirije, v Montevideu (Urugvaj) nagrado kritike (Fipresci – The International Federation of Film Critics).
Sama sem dobila sedem nagrad kot najboljša igralka. Najraje se spominjam tiste, ki mi jo je izročila francoska igralka, režiserka in scenaristka Jeanne Moreau v Parizu, na Festivalu Nouvelle Air, in belih čeveljčkov, ki mi jih je izročil Nanni Moretti na festivalu Bimbi belli.
Kaj ti je, poleg nagrad, prinesel film Come l'ombra?
Film mi je spremenil življenje. Po njem sem snemala kar tri celovečerce: Prehod/Transition z Borisom Palčičem v Sloveniji, L'amor cortese v Italiji – režiser je Claudio Camarca in Secrets and Sisters z režiserjem Francescom Jostom v Švici. V prvem sem odigrala vlogo negativke, v drugih dveh glavno vlogo. Začela sem delati tudi za italijansko televizijo. Naj omenim samo televizijski film v dveh delih o generalu Dalla Chiesa, z Giancarlom Gianninijem in Stefanio Sandrelli. Predvajali so ga lansko leto jeseni. Igrala sem vlogo teroristke.
Kako je bilo pred filmom? Kako si začela?
Živela sem v Rimu, skušala sem delati v gledališču, kar mi ni ravno uspelo. Preživljala sem se s prodajanjem sladoleda v lokalu na Campo dei Fiori. Moj sodelavec je bil prostovoljni asistent pri filmu Saimir, režiserja Francesca Munzija, in me je prosil naj mu pomagam pri avdicijah. Režiser je izbral tudi mene za manjšo vlogo. Tako sem začela.
Zakaj igralski poklic?
Vedno sem čutila nagnjenje k temu poklicu, zato sem se odločila, da se ponudim kot igralka. Vzela sem življenje v svoje roke, tako kot Claudia v filmu Come l'ombra.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Po čudežnem naključju bom snemala še en film v Gorici. Projekt obravnava tematiko meje in nosi naslov Altrove. Režiser je Corso Salani, ki je že prej snemal filme o slovensko-italijanski meji (film Occidente je uprizoril na Natovem vojaškem letališču v Avianu).
V filmu Altrove bom igrala priseljenko iz Moldavije, ki živi na Goriškem. V njenih očeh je meja skrivnosten in nerazumljiv pojav. Zgodba bo na zanimiv način prikazala lepoto obmejnih krajev.
Kako si si izbrala ime Anita Kravos?
Želela sem poudariti svoje dvojezične korenine, oče je Italijan in mama Slovenka. Mama se imenuje Anna Kravos, Anita je pomanjševalnica njenega imena.
Najlepša hvala za pogovor in veliko uspeha pri nadaljnjem delu!