Pred občnim zborom Sveta slovenskih organizacij smo predsednika krovne organizacije odv. Draga Štoko zaprosili za pogovor.

Želeli smo, da bi nam razčlenil najhujše probleme, s katerimi se bo naša narodna skupnost v Italiji v bližnji prihodnosti morala soočati.

Občni zbor Sveta slovenskih organizacij tokrat sovpada z enim najhujših obdobij, kar jih je naša narodna skupnost v Italiji kdaj doživela. V manjšinskem javnem življenju ste v vseh teh desetletjih zasedali pomembna mesta (naj omenimo le vaše dolgoletno obdobje kot deželni svetnik SSk), zaradi česar ste dodobra spoznali mehanizme manjšinskega življenja, predvsem pa italijanskega javnopolitičnega kolesja: ker imate zato zgodovinski pregled nad razvojem in zastoji glede pridobivanja naših pravic, bi nam lahko nakazali, kakšna prihodnost se nam obeta?
Smo pred nelahkimi problemi, ki nam jih prinašajo danes razni nenaklonjeni dejavniki. Tu gre v prvi vrsti omeniti svetovno gospodarsko krizo, ki meji tudi v Italiji na pravo recesijo, kateri še ni videti na obzorju prave in primerne rešitve. Potem je tu vprašanje odnosa, ki ga ima desnosredinska vlada do nas, in se bojim, da bomo v prihodnjih skoro petih letih, kar bo ta vlada na oblasti, doživljali kot slovenska narodna skupnost marsikaj grenkega. Njen odnos do nas je zaznaven v samem letošnjem triletnem proračunu, ki predvideva skupno skoro 5 milijonov evrov manj od skupne vsote, ki je bila doslej namenjena naši skupnosti. Ob tem je še tu pojav redne inflacije in slika nam je popolnoma jasna: pred seboj imamo težke dneve, težka leta, skratka vtis imam, da nam bo šlo za biti ali ne biti, ali pa biti vsaj zelo okrnjeni kot celota, kot narodna skupnost. Primerjava s težkimi časi fašističnega obdobja je lahko tudi neprimerna, saj živimo danes v drugačnih časih, vendar je nenaklonjenost sedanje vladne večine do nas, do našega obstoja in razvoja dejansko zelo kruto vidna. To lahko vidimo tudi v Benečiji in Reziji, ko prihaja težnja po definiciji t. i. “slovanskih narečij”, ki naj ne bi tam imela nobenega opravka s slovensko narodno skupnostjo, žal vedno bolj v ospredje.
Če bi sestavili lestvico najbolj perečih tematik, s katerimi se naša manjšina danes spopada, je krčenje finančnih sredstev najhujši problem. Nedavna potrditev predloga k finančnemu zakonu, po katerem naj bi naši manjšini odmerili znatno manjši delež prispevkov kot ostala leta, ne vliva kaj dosti upanja. Ali bo po vašem mnenju italijanska vlada neomajno nadaljevala po svoji poti ali bo do zadovoljive rešitve vendarle prišlo?
Na to vprašanje sem že delno odgovoril. Nisem nikak optimist v tej zadevi, vendar upam, da bo prihodnja slovenska vlada v imenu Slovenije, ki je naslednica nekdanje Jugoslavije, vendarle stopila z močno roko na dan, saj so tu mednarodne podpisane pogodbe, ki jih tudi Italija mora lojalno spoštovati.
V primeru, da bo ta postavka italijanske vlade ostala neokrnjena, kako se bo življenje in delovanje naše manjšine moralo spremeniti? Kakšno prihodnost lahko pričakujejo mlajše generacije?
Enostavno rečeno: treba bo stisniti pas, okrniti marsikako dejavnost, pazljivi bomo morali biti predvsem pri tistih organizacijah in društvih, ki imajo stalno zaposleno osebje.
Naše organizacije in društva bodo morali posebej paziti, da ne bi zašle v kake dolgove ali obremenjujoča posojila.
Skrb krovnih organizacij pa bo biti stalno in solidarnostno vedno ob strani naših članic oz. društev.
Kako ocenjujete potezo mandatarja za sestavo nove slovenske vlade Boruta Pahorja glede imenovanja ministra za Slovence po svetu?
Mnenja sem, da je dr. Boštjan Žekš primerna oseba za tako odgovorno mesto. Je akademsko izobražen človek, pozna probleme našega zamejstva in zdomstva in prepričan sem, da bo kot minister deloval do vseh Slovencev objektivno in preudarno.
Dobro je tudi, da imamo za našo problematiko ponovno ministra tako, kot je to bilo v začetku slovenske osamosvojitve. Ob njem bo imel skrb z nami tudi državni sekretar, kar pomeni, da bomo sedaj imeli Slovenci v zamejstvu in po svetu v vladi Republike Slovenije, ki jo bo vodil Borut Pahor, kar objektivno in tankočutno ekipo, s katero upamo, da bomo res dobro sodelovali. Omeniti moram tudi Mira Petka kot predsednika parlamentarne Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Poleg finančnega vidika manjšino skrbi še kopica drugih vprašanj: naj omenimo le problem vidne dvojezičnosti in problem šolstva. Bi nam jih lahko razčlenili?
Glede šolstva zelo na kratko tole: slovenska šola je za nas svetinja, katere se ne sme nihče kakorkoli negativno dotakniti ali jo celo okrniti.
Širjenje in razvoj slovenskih šol sta predvidena tudi po mednarodnih sporazumih in tu ne sme nihče vsiljevati nam rešitev, ki bi nam lahko kakorkoli škodovale.
Razumemo voljo države po modernizaciji obstoječega šolskega sistema, vendar je tu slovenska šola nekaj povsem svojega, drugačnega, ker je pač šola slovenske narodne skupnosti in ji kot taki mora biti zajamčen v vseh pogledih in na vseh stopnjah obstoj in tak razvoj, kakršnega si želi slovenska narodna skupnost sama.
Glede dvojezičnosti na naših cestah, ob vhodih v naše vasi in na splošni ravni pa tole: smo mednarodno priznana narodna skupnost in imamo pravico do vidljivosti in slišnosti povsod tam, kjer živimo. Svečano odprtje avtocestnega omrežja v tržaški občini, kjer smo se morali milostno vdati v postavitev le dveh smerokazov tudi v slovenskem jeziku, nam mora biti v jasen opomin, da tako ne gre, da tako početje z nami ne pelje nikamor!
Kjer živi naša skupnost, tam morajo biti povsod dvojezični napisi. Boj koroških rojakov nam je samo v spodbudo.
Če drugače ne bo šlo, bomo začeli zelo resno razmišljati o tožbah, rekurzih in protestih tudi na evropskih sodiščih. Italiji ne bo vseeno, ali bodo morali odgovarjati pred evropskimi sodišči, vsaj mislim, da ji to ne more biti vseeno.
Kateri problemi so še na dnevnem redu, predvsem na deželni ravni?
Predsednik deželne vlade Renzo Tondo je javno obljubil, da bo vsak čas izdal dekret, s katerim bo ta dvojezičnost tudi v soglasju z odločbo predsednika republike Napolitana, ki je s podpisom seznama 32 občin, kjer živi slovenska narodna skupnost, potrdil stanje, ki je nam, zgodovinarjem, politikom in drugim že davno jasno in samoumevno.
Nedavna afera smerokazov na novem odseku hitre ceste med Katinaro in Padričami je v naši manjšinski sredi povzročila upravičeno ogorčenje. Nekaj pozitivnega pa lahko vendarle dobimo tudi v tej zgodbi: krovne organizacije so s slovenskimi javnimi upravitelji in slovenskimi izvoljenimi predstavniki ter v sodelovanju s Koordinacijskim združenjem kraških vasi sestavile skupno protestno fronto, ki je menda še nikoli prej nismo videli.
Lahko jemljemo ta dogodek kot prvi korak k drugačni, novi reprezentančnosti naše manjšine?
Odkar sem predsednik SSO, stalno poudarjam željo po sodelovanju, po učinkovitem predstavništvu naše narodne skupnosti. Delno se je to udejanjilo tudi pri akciji, ki jo je Koordinacijsko združenje kraških vasi sprožilo ob zahtevi po postavitvi dvojezičnih tabel na novi avtocestni trasi na Tržaškem. Tu ne gre za kako spajanje ali organizacijsko združevanje. Gre za to, da smo v določenih problemih kar se da pozitivno odločujoči in da iščemo skupnih rešitev tam, kjer je to možno.
Imamo različne poglede, lahko tudi ideološko in nazorno dokaj drugačne, vendar si moramo biti v bistvenih problemih, ki zadevajo naš narod v zamejstvu, čim bolj enotni in složni. To velja za nas vse, ko gre za slovensko kulturo in njen obstoj, to velja za naše gospodarstvo, za naše versko in socialno delovanje. To mora veljati tudi v politiki, saj moramo biti subjekt tudi tam, kjer smo danes le še delno prisotni.
Ko bomo vsi povsod le Slovenci, torej skupni in zato močni, se nam bodo lahko pisali boljši časi. V te skupne in boljše čase osebno verjamem in čutim, da bo prišel kmalu čas, ki nas bo sam potisnil v eno samo narodnostno telo, in to na vseh področjih od Trsta, prek Gorice do Kanalske doline.

Igor Gregori