H kot HOSTIJA

Od časa do časa pride na vrsto tudi kakšna bolj “cerkvena” tema, ne le družbena, treba je namreč upravičiti naslov naše rubrike. A pojdimo k bistvu. Še pred nedavnim se je “šlo k obhajilu”, danes se ta fraza uporablja le še za praznik 1. svetega obhajila, zato se ob vprašanju, ali je kdo šel k obhajilu, danes pisano pogledajo, ker pač govoriš o odraslih kristjanih, najbrž bi lahko dali pridevnik tudi v narekovaje, saj “biti odrasel kristjan” pomeni tudi to, da je vse prejšnje za v koš, je preživeto in podobno. Dandanes tako nekdo ne gre več “k obhajilu”, temveč “gre po hostijo”, “prejme hostijo”, celo “vzame hostijo” ali “gre vzet hostijo”. Kot marsikaj se je zbanaliziralo v Cerkvi tudi sveto obhajilo, pa čeprav še vedno velja ob evharistični molitvi, zlasti ob posvetilnih besedah, za vrhunec svete maše. Vrhunec ta zadeva gotovo že dolgo ni več, postalo je nekaj povsem navadnega, banalnega, posvetnega. Zdi se namreč, še več, vidimo, da pri delu maše, ki se mu reče “obhajilo”, ne gre več za prejemanje “nekoga”, temveč “nečesa”. Da se je nekaj spremenilo v pojmovanju, razumevanju in, da, v verovanju, kaže sama praksa ravnanja s tistim, kar je nekoč, še pred nedavnim, veljalo za Najsvetejše, za Kristusovo telo, za Gospoda Jezusa samega, danes pa je očitno drugače. Včasih se je besedi “hostija” dodalo pridevnik “sveta”, da bi povedali, da se je nekaj s tisto “stvarjo” dogodilo, da se je spremenila, in sicer je “nekaj” postalo “nekdo”, ne kdorkoli, temveč Gospod sam. Danes je hostija pač hostija, prej in potem, nekaj, kar nekaj tudi ostane. Največ, kar je še dopustno, je to, da gre za znamenje, simbol in nič več. Kruh torej ostane danes kruh, zato pa ni nič narobe, če se ravna, kot se pač ravna. Danes pogosto vidimo nekakšno mešanico sentimentalizma, ponosa in sodobnih teženj ter konceptov, kakršne so npr. “človekove pravice”. Vpliv sveta je zelo močan, mediji pa nam vseskozi vsiljujejo ravno vse to. Obhajilo je postalo neki statusni simbol, neki simbol pripadnosti, postalo je neka nagrada za našo navzočnost oz. prisotnost pri maši. Pomembna so dobra čustva, kot je rekla neka prijateljica na spletu drugi prijateljici, ko sta se pogovarjali o tem, kdo bo lahko sedaj prejemal obhajilo, če pustimo ob strani dejstvo, da se pravila in načela niso spremenila: “Torej lahko tudi jaz, ki živim z moškim, sedaj vzamem obhajilo”? Če pustimo mešanje pojmov, kjer ni več jasno, kdo živi s kom in kdo je s kom poročen, skrbi zlasti drugi del odgovora: “Če se imata s tipom zares rada, obhajilo lahko vzameš, se mi zdi”. Včasih je nekdo obhajilo prejel, danes ga kar vzame. Nič čudnega, ko pa je že pred samimi posvetilnimi besedami napačni prevod grške in latinske besede – namesto prejmite oz. sprejmite, kar pomenita besedi “labéte” in “accipite”, imamo praktično v vseh prevodih rečeno: “Vzemite”! Včasih, še pred nedavnim, smo se spraševali, ali smo vredni obhajilo prejeti, danes, ko se vzame obhajilo ali celo hostijo – sam Kristus naj bi tako zaukazal -, se tega ne smemo več spraševati, saj je to vendar naša pravica. Naj navedem, kaj pravi italijanski bloger “Il Mastino”, pa se opravičujem že vnaprej, če bodo uporabljene tujke, ker tokrat žal ne gre drugače, saj slovenščina preslabo loči neke besede, zato pa različne besede z različnim, a sorodnim pomenom, prevaja z eno in isto besedo. Pravi ta bloger takole: “Vredne evharistije nas ne napravi več očiščenje od grehov, temveč čustva, čustva v posvetnem pojmovanju, seveda, kar pomeni farsično in čutno izkazovanje afektov, ki so resna in krščanska zadeva. Krščanstvo ne zastonj nikdar ne govori o “sentimentih”. “Sentimentalno” obhajilo ni več globoko in intimno srečanje med Bogom in ustvarjenim bitjem, ki sprejema Stvarnika in se mu pusti odrešiti. Postalo je dejanje ponosa, izraz napuha, je sikanje Bogu: “Kdo si ti, kdo pa sem jaz”? – nihče se ne podvrže. Obhajilo je postalo izziv vernika Bogu samemu in njegovi Cerkvi. V nekaterih primerih je postala prava kletvica proti Očetovemu usmiljenju, ki jo izpljunemo na oltar, ki je vendarle bil pripravljen za izgubljenega sina. Nočemo Božjega usmiljenja, temveč želimo pred Bogom izterjati “pravico”, da delamo, kot hočemo in želimo, ker smo prepričani, da ta Bog nima nobenega vpliva na naše življenje. Prepričani smo, da je nesposoben odrešenja, glede na to, da mislimo, da sploh ni potrebe po kakem odrešenju, zato pa ga gledamo z domišljavostjo, s kakršno se gleda v oči “impotentnega boga”. Te besede so zelo ostre, a je hkrati res tudi to, da se danes kaj doseže le še s šok terapijo. Vsekakor je potrebno, da se vsak pri sebi zamislimo, ali še verujemo v spremenjenje in v resnično Božjo navzočnost v svetih podobah. Če je naš odgovor pritrdilen, potem bo treba pokazati to tudi na zunaj, z ustreznimi kretnjami češčenja in z ustreznim ravnanjem s stvarmi, ki niso le svete, temveč celo najsvetejše.
Andrej Vončina

Cerkveni in družbeni antislovar (9)

Preberi tudi

Molimo zanje!

Kristjani in družba

Molimo zanje!

12.03.2020
Božja ljubezen

Kristjani in družba

Božja ljubezen

06.06.2020

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme