E kot EVOLUCIONIZEM (3)
Zadnjič smo napravili pregled tega, kako sta se evolucionizem in darvinizem ponovno uveljavila po določenem obdobju mrka, v zadnjih letih se osredotoča tudi na vidike, ki so bili morda prej puščeni ob strani. Tam je sicer bilo puščeno tudi Darwinovo prepričanje, enako Lamarckovemu, da se osvojene lastnosti prenašajo naprej, kar je seveda temna stran njegovega nauka. Če bi se ozrl na sodobnika Mendla, bi takoj ugotovil, da stvar ne drži, upoštevajoč zakone avguštinskega opata, ki pa so nastali na podlagi empiričnih dokazov. Tisto, kar nas zdaj najbolj zanima, pa je ideološka stran darvinizma, še zlasti t. i. “socialni darvinizem”. Osnova zanj v bistvu sploh ni darvinistična hipoteza, saj je tisto, čemur bodo kasneje nadeli omenjeno ime, podal britanski filozof Herbert Spencer (1820-1903), in sicer kakih deset let pred izidom temeljnega Darwinovega dela Izvor vrst, kar je na svoj način paradoksalno. Zakaj to govorimo, ker Darwinova hipoteza ni tista, ki bi navdihovala tekmovalni in materialistični pogled na družbo, temveč je omenjena teorija prej rezultat tovrstnega gledanja. Angleški naturalist je namreč videl v naravi projekcijo družbenih razlik, tako značilnih za Združeno kraljestvo v viktorijanski dobi, pa je te socialne razlike na neki način “znanstveno” utemeljil kot naravno selekcijo. Zanimivo je pogledati, kako je sam Karl Marx (1818-1883), nemški utemeljitelj komunizma, spočetka imel precejšnje zanimanje za Darwinovo hipotezo, a se je kasneje od nje precej oddaljil, ker ga njena utemeljitev družbenih razlik ni prepričala. Po njegovem je namreč Darwinova hipoteza bila le prenapihovanje okoliščin, ni pa šla v samo srž problema. (…)
Andrej Vončina
Cel zapis v tiskani izdaji
Cerkveni in družbeni antislovar (31c)Preberi tudi
